Izkušnja in utrip mesta
Brez dvoma lahko rečem, da se Dunaj z razlogom šteje med mesta z najvišjo kakovostjo življenja. Mestni urbanizem je hitro dojemljiv, arhitektura pa enotna (‘for the most parts’). Dunaj je razdeljen na okrožja (Bezirk-e), vsako okrožje ima svoj center, in tudi med seboj so zelo jasno povezani z javnim prevozom. Razdalije so velike, vendar enostavno premostljive, zato ti občutek velikega mesta hitro pojenja, saj si lahko povsod, takoj. V mestu vlada tudi nekakšna dvojnost, saj je v celoti pozidano, zelene površine so kot nekakšne oaze, na severni, zahodni in južni strani pa ga objema Wienerwald (gozd), na vzhodni strani pa Donava in otok na Donavi, kamor prebivalci mesta večkrat zaidejo na sprehod, kolesarski izlet, ali se osvžit na vroč poletni dan. Stanovanja (in tudi stanovanjska politika) so v primerjavi z Ljubljano drugačna. Študenti v večini živijo v ogromnih večsobnih staromeščanskih stanovanjih, kjer so sobe1 med 15m2 in 25m2 dosegljive za malenkost višjo ceno kot trenutno v Ljubljani. Avstrijski študenti imajo tudi drugačno kulturo druženja, kot jo imamo v Ljubljani. Tam ni študentskih bonov, zato so druženja na skupnih večerjah, kjer se kuha doma, zelo pogosta. Stanovanja dovoljujejo različne dogodke, ki se jih študenti lahko spomnijo. V stanovanju, smo imeli že več zabav z izmenjavo oblek, ker se je stanovanje spremenilo v pravi butik, parkrat smo tudi organizirali privatne koncerte (glej sliko kjer dekleta igrajo na glasbila v sobi). Prav tako študenti ne preživljajo časa v kafičih na kavicah, saj je skodelica kave 3x dražja kot pri nas. Rek: ko greš na Dunaj, pusti trebuh zunaj, ni zaman.
Na Dunaj sem se odpravila v prvem semestru 5. letnika. Kar me najbolj žalosti glede moje izmenjave, je bila prisotnost pandemije in strogih ukrepov, ki so bili jeseni 2021 v Avstriji še veljavni. Rezultat tega je bila zaprtost prostorov faksa, ter pouk na daljavo. Žal nisem mogla spoznati večine prostorov Tehnične univerze, zaradi tega tudi nisem izkusila skupinskega dela v prostorih fakultete in na dvorišču univerze, kot so to počeli pred pandemijo. Na srečo pa je za druženje skrbela organizacija ESN, ki povezuje mednarodne študente in organizira razne dogodke. Vsem, ki se odpravljajo na izmenjavo, kamorkoli po Evropi, priporočam, da poiščejo, če deluje ESN tudi v mestu v katerega se odpravljajo, saj ponuja izjemno priložnost za spoznavanje novih ljudi različnih narodnosti! S pomočjo organiziranih dogodkov sem spoznala super skupinico ljudi, s katerimi smo obiskovali različne muzeje in lokale, ali se družili ob kuhanju kuhanega vina doma, šli smo pa tudi na več različnih izletov, med drugim tudi s kolesom do Bratislave. Sreča, da sem se ob vselitvi na Dunaj najprej odločila za študentski dom2 v bližini TU-ja, saj sem tam spoznala veliko ostalih študentov univerze, iz različnih fakultet. Od njih sem se naučila veliko o TU-ju in ‘skupinskemu sovražtvu’ le tega. Skupaj smo se učili v knjižnici, zaradi njih sem sploh imela občutek, da sem tudi sama del univerze, čeprav samo za kratek čas.
Moja erasmus izkušnja na Dunaju je bila neprecenljiva, mesto in njegov utrip pa mi je tako všeč, da se v Ljubljano (še) nisem vrnila.
1 Iskanje sobe v stanovanju priporočam preko aplikacije WG-gesucht
2 Naslov študentskega doma v katerem sem bivala je Schäffergasse 2, 1040 Wien, spada pod organizacijo Home4Students – priporočam.
Fakulteta in študijski proces
Ob prijavi na projektantske seminarje sem med svoje možnosti dodala seminar Urban living 2060, kar pa ni bila moja prva izbira. Seminar je tudi imel večji poudarek na urbanizmu, kot dejansko na arhitekturi. Še ena izmed slabosti pa je bila sodelovanje s študenti Chulalongkornske univerze Indonezije, kar se sprva sliši zabavno in eksotično. Vendar pa konstantni zoom klici, jezikovna bariera in časovna razlika, posrkajo iz sebe veliko večino zabave iz skupnega dela na projektu. Projekte smo delali v četvericah, 3 študenti iz Avstrije in 1 iz Indonezije. S končnim produktom projekta nisem zares zadovoljna, vendar pa je 1 semester tudi kratka doba za poglobitev v projekt takšnega obsega.
Povzetek projekta:
Siemenstrasse is a settlement, built after the second world war, after more than 86.000 apartments were destroyed or unusable. At the time of the building in 1954, it represented a modern way of living and social housing. But as times changed, also the way of living changed, and while serving its purpose in the past, the settlement is not sufficient for the contemporary way of living. At the moment, there are very few families in the settlement, due to the small flats. Mostly elderly people live here, who have lived here since they were children. The settlement is a cultural heritage site, and overall a beautiful place to live, since there is 80% of green area, and only 20% of the built area.
While researching the area, we evaluated the quality of the parts of the settlement. To some of the houses which are currently one story high, we decided to add more stories, to keep the same built/green ratio. Current apartments are now approximately 40 m2 large. For a 4-member family to want to live in the settlement, we decided to merge two apartments into one. We decided to also repurpose some ground level apartment buildings to commercial use. The main commercial road would work as a subcentre with commercial and business infrastructure. We had a vision of an area, where the use of private cars would not be allowed inside the whole settlement. This would make the settlement much more pedestrian friendly, and safe for children and the elderly. The car free settlement would again live in the spirit of which it was built – to provide more social spaces, to create a better living to the residents.
