Izkušnja, fakulteta in utrip mesta

Lani sem bila v zimskem semestru na izmenjavi na tehnični univerzi München. Izkušnja je bila zelo pozitivna. Vsi profesorji so bili strokovni in korektni. Zaradi dobrega znanja nemščine in zato, ker sta mi iz prejšnjega letnika ostala oba izbirna predmeta, sem imela veliko izbire in možnost izbrati zanimive predmete. Tam je izbira res pestra, kot dodaten izbirni predmet imajo na primer Osnove podjetništva, kjer smo simulirali startup, skozi semester pa nas je mentor usmerjal z nasveti.

Bistvena razlika med domačo in gostujočo univerzo je v tem, da tam v večini primerov poteka delo v skupinah. V seminarju, ki so ga obiskovali skoraj izključno nemško govoreči študenti, sem imela težavo najti svoj par, ker se je večina poznala že od prej. Pomagali so mi pri iskanju in na koncu sem se priključila paru. Na splošno sem med študenti opazila kolegialnost in pripravljenost pomagati.

Na koncu semestra so najboljši seminarski projekti dobili denarne nagrade, ostale skupine pa so dobile nekaj denarja, s katerim so si pokrile nekaj stroškov. Pri predmetu Filmska vzgoja smo za naš projekt in maketo dobile 2. nagrado v vrednosti 750€. Univerza je zelo prijazna Erasmus študentom. Na začetku semestra so za nas organizirali dva tedna vsakodnevnih spoznavnih dogodkov, večinoma različnih zabav. Čez semester je bilo na voljo veliko raznolikih dogodkov, od obiska največjih term v Evropi (ki so na obronku mesta), preko tehno zabave v galeriji, do smučarskih počitnic.

München velja za mesto z zelo visoko kakovostjo bivanja, med velikimi nemškimi mesti ima najkvalitetnejšo vodo in zrak, veliko parkov in močno industrijo. Zato so nepremičnine in najemnine zelo drage. Univerza ima na voljo nekaj sob za Erasmus študente, dodelila pa jih bo tistim, ki bodo sredi poletja vsak dan spremljali mail in v roku dveh dni odgovorili, da želijo sobo. Kdor zamudi to priložnost, si bo moral sobo poiskati sam, kar je zelo težko, saj sob in stanovanj primanjkuje, zato so kot že rečeno drage, lastnik stanovanja, od središča z avtobusom oddaljenega eno uro, bo za sobo brez težav računal 600€ na mesec. Stroški za hrano niso tako visoki, saj so na vsakem vogalu diskontne trgovine in prodajalne s hitro prehrano, kamor hodi večina. Univerza ima tudi svojo menzo, kjer plačaš glede na težo hrane, cene so primerljive s študentskimi boni.

München je zelo prijetno mesto. Čeprav je milijonsko mesto, deluje udobno in po meri človeka, ker ima veliko zelenih površin in nima veliko stolpnic. Javni promet odlično deluje, različne vrste javnega prometa pa so med sabo odlično povezane. Na prvi pogled deluje precej umirjeno in zaspano, vendar je zaradi velikosti tu možno najti prav vse, kar te zanima. Uživala sem v raznoliki glasbi, bavarska državna opera ima enega najboljših orkestrov na svetu, ki ga mladi lahko slišijo po ugodnejši ceni, v najbolj znanem baru imajo večere žive jazz glasbe, mesto pa ima tudi precej dobrih klubov z raznoliko glasbo. Bavarci so prijetni ljudje, neznanci ti bodo pomagali, še preden jih boš prosil, če pa boš hotel koga narediti za svojega prijatelja, se boš moral pošteno potruditi in vložiti svoj čas.

Svojo Erasmus izkušnjo sem zaključila prav v času, ko je po Evropi že začel sejati Covid19. 2. marca sem imela zadnji izpit, moj načrt pa je bil ostati do konca meseca in še malo raziskovati okolico, če pa bi imela srečo, pa najti tudi prakso. Kmalu so me domači začeli opozarjati na razmere v Sloveniji, ki so bile zaradi bližine Italije precej slabše kot na Bavarskem, čeprav je bilo v Nemčiji že kar nekaj primerov. Ostala sem najdlje, kar je bilo možno. Bila sem v kontaktu s konzulatom v Münchnu. Razmere so se spreminjale iz dneva v dan in naenkrat so bile meje zaprte. V soboto, 21. marca, so me klicali s konzulata, da bo čez nekaj ur z münchenskega letališča odpeljal avtobus s slovenskimi državljani v Slovenijo. Izkoristila sem to možnost in se peljala domov.

Predstavitev projekta

To je seminarski projekt, ki sem ga naredila skupaj z erasmus študentom Timotheejem Adjedjom iz Strassbourga in študentko Myriam Erasmy s TUMa. Naša naloga je bila projektirati hospic.

Ideja naše skupine je bila navznoter orientirana stavba. Navzven enostavna petnadstropna stavba, ki se zlije z okolico, ima notranje dvorišče z vrtom in notranjim hodnikom, kamor so skoncentrirani pogledi. Objekt od spodaj gor postaja zasebnejši, v pritličju so vrtec, trgovine, prostori za seminarje in restavracija, ki je na voljo tudi oskrbovancem hospica. V prvem in drugem nadstropju so pisarne. V tretjem nadstropju so sobe za terapije, sobe za zdravnike in osebje ter dnevni hospic, v najvišjem nadstropju pa je hospic. Vsa nadstropja imajo prostore obrnjene proti ovoju stavbe, ob notranjem dvorišču pa naokoli poteka notranji hodnik. Večina oskrbovancev je  prikovana na posteljo in uporablja voziček, zato so sobe zasnovane tako, da imajo veliko okno na zunanjo stran in veliko okno na hodnik. Vsaka soba ima svojo kopalnico s straniščem. Pohištvo je skrito v stenah. Hodnik je odprt in zračen, da se tudi oskrbovanci lahko iz vsakega prostora ozrejo na notranji vrt, na zelenje. Hodnik je narejen po vzoru samostanskih križnih hodnikov in je sestavljen iz debelih stebrov, ki v rastru sob ustvarjajo niše, kjer se oskrbovanci lahko pogovarjajo z obiskovalci. V hospicu so tudi prostori za druženje. Sobe in hodnik so leseni, da bi prostori delovali topleje in prijetneje. Stebri pa so betonski.