Po zagovoru magisterija na prakso v Rotterdam

Eva Razložnik

Izkušnja in delo

Na prakso sem odšla po zagovoru magistrske naloge (na prakso se je bilo potrebno prijaviti še pred dokončanjem študija). Zaradi ukrepov je bila dolžina omejena do konca leta, kar je bilo v mojem primeru manj kot šest mesecev. Isti dan, kot sem poslala portfolio, sem dobila odgovor in imela intervju (red flags all over!). Ker je bil čas omejen in sem hotela izkoristiti preostanek leta, se nisem obotavljala – naslednji dan sem podpisala pogodbo in začela čez dva tedna. V Rotterdamskem biroju dveh italijanskih šefov je bilo, milo rečeno, intenzivno. Dnevi niso imeli definiranega konca, vzdušje je bilo napeto in stresno, šefa sta bila vzkipljiva. Plačilo brez Erasmus štipendije niti slučajno ne bi krilo stroškov preživetja. Zasedba je bila sicer zanimiva in mednarodna, pol biroja je bilo praktikantov, ki so se zaradi delovnih pogojev menjali v kratkih intervalih. Delo je bilo dinamično, produkcija je bila na visokem nivoju – konceptualno in grafično. Rezultati so bili pričakovani nemudoma, veliko se je testiralo, eksperimentiralo. Napredek se je pregledoval dvakrat dnevno na sestankih.

Projekti so bili raznoliki in zahtevni, roki za oddajo kratki. V 18 tednih sem delala na 3 projektih z glavno oddajo. Najprej idejna zasnova ogromne vile na Tajskem, ki estetsko sicer ni bila v slogu biroja, ampak ruskega mogotca. Zanimivo je bilo opazovati komunikacijo in kako predstaviti idejo klientu, ki ima svoja prepričanja. Sodelovali smo na natečaju za novo mestno hišo s kulturnim centrom na Kitajskem, v sodelovanju s tamkajšnjim birojem. To je bil konstanten boj med zahodnjaško in azijsko kulturo. Nato sem 3D-modelirala zunanjo ureditev in prenovo italijanske podeželske hišice. Kot zadnji projekt pred novim letom smo pripravili predstavitev za strateški razvoj malega keramičarskega muzeja v Italiji. Njegova centralna lega je bila dobro izhodišče, ki se je lahko navezalo na bogato kulturno dediščino bližnje okolice. Projekt je bil predstavljen županu.
Če povzamem, je bilo zahtevno, a sem hkrati pridoblila ogromno znanja v kratkem času. Izboljšala sem znanje programov, dobila odgovorne design naloge, vsi smo bili del kreativnega team-a in se je pričakovalo, da vsak prispeva in zagotovi rezultate. Izkušnje ne obžalujem, vendar si tudi ne želim še enkrat delati v biroju s takimi pogoji.

Utrip mesta in življenja na Nizozemskem

V Rotterdam sem se preselila med poletno sprostitvijo ukrepov. Iz arhitekturnega stališča je mesto pravo igrišče oz testni poligon za arhitekte. Docela bombardirano v 2. svetovni vojni in ponovno zgrajeno brez historičnih zgledov, celo nasprotno. Stavb, ki stojijo druga zraven druge v tako različnih slogih in arhitekturnih jezikih, ne boste našli v veliko mestih. Da je vetrovno, brez topografije, polno koles in kanalov, verjetno ni potrebno izpostavljati. Eno največjih pristanišč v Evropi je vplivalo na demografijo prebivalstva. Nekaterim delom mesta na južni strani reke se je ponoči bolje izogniti, saj utegnejo biti nevarni. Tudi tam imajo stanovanjsko stisko, sobe so relativno drage in ponudbe ni veliko. Skoraj na vsakem vogalu pa je kakšna arhitekturna ali urbanistična zanimivost, jaz sem odkrivala nove detajle vsakič, ko sem šla na sprehod. V bližini je priljubljeno jezero, goske in zajci so del parkov. Ocean s čudovito obalo je nedaleč stran z vlakom.

Nizozemci so sicer kar občutljivi glede svojih svoboščin in so odkrito protestirali proti nošenju mask in ukrepom. Ko se je jeseni situacija zopet poslabšala in so začeli zapirati javno življenje, sem se družila samo z ljudmi iz pisarne. Muzeji so bili zaprti in dogodki odpovedani. Prakso sem končala z mešanimi občutki, vsekakor je bila precej drugačna od pričakovanj. K temu je doprinesla tako izkušnja v točno tem biroju kot tudi situacija med epidemijo. Gledano iz pozitivne strani sem kljub temu, da se je svet skoraj ustavil, imela priložnost v tem istem času živeti v tujini in pridobiti izkušnje, ki so mi pomagale pri iskanje naslednje službe. Kjer sem zdaj zelo zadovoljna in se nasmejim za nazaj, ko pripovedujem zgodbe o šefu, ki iz jeze razbija luči in kozarce.