Izkušnja, utrip mesta in delo

Študijsko leto 21/22 sem začela že z študijsko izmenjavo septembra, in sicer na univerzi Roma Tre v Rimu. Po enem semestru študija, pa mesta, tamkajšnje arhitekture in ljudi še nisem imela dovolj, zato sem se odločila svojo izkušnjo v Italiji podaljšati še za en semester s prakso.
Res je kar pravijo, Rim je večno mesto. In tudi po skoraj letu dni življenja tam lahko rečem, da še vedno nisem videla vsega kar ima mesto za ponuditi. Kotičkov mesta, hrane in prijetnih ljudi kar ne zmanjka. Mesto, pa z življenjem tam, spoznaš v povsem drugi luči, kot če bi bil to samo eden od postankov na tvojem potovanju.

Med Erasmus izmenjavo sem naredila tudi več izletov po južni Italiji, ki so bili vsi nepozabljivi. Ko si enkrat tam, je premikanje med mesti zelo lahko, saj imajo dobro mrežo vlakov in včasih tudi hitrih vlakov, tako da je potovanje zelo hitro in udobno. Seveda pa moram tukaj omeniti enega od stereotipov, ki za Italijane po mojem mnenju kar velja. In sicer jezik, ki ga govorijo. Če ocenim na hitro samo pol ljudi zna govoriti tudi angleščino, tako da je komunikacija po navadi potekala v italijanščini. Je pa res da se ne ozirajo na to kako dobro govoriš italijanščino, če vidijo da se trudiš, so vedno zelo veseli in se vedno da vse zmeniti.

Tudi komunikacija v biroju je potekala v italijanščini, čeprav sta oba šefa znala tekoče govoriti angleško. Študijsko prakso 2 sem imela priložnost opravljati pri biroju SET Architects, ki ga vodita dva mlajša arhitekta. Biro je majhen (bilo nas je 5) ampak zelo delaven in kreativen.

V času prakse, sem sodelovala pri različnih projektih, kjer je bila po navadi moja naloga 3d modeliranje in vizualizacije, občasno tudi risanje detajlov. V drugi polovici mojega časa v biroju smo tudi sodelovali na dveh natečajih, ker sem bila tudi del kreativnega razmišljana.
In čeprav je bila celotna izkušnja zelo, ZELO pozitivna, je bil proces iskanja prakse stresen. Če pogledam nazaj, bi rekla, da južna Italija ni najboljši prostor za iskanje arhitekturne prakse za študenta. Biro, ki bi te bil pripravljen vzeti, zelo hitro najdeš, ampak pod drugačnimi pogoji kot bi si mogoče želel. Po navadi iščejo nekoga z štipendijo, tako da je lahko plača minimalna, če ta sploh je. In tudi delavnik je daljši kot pri nas (seveda odvisno od biroja). Je pa vse stvar dogovora, moj biro je bil pripravljen tudi poslušati mene in moje želje in se o tem pomeniti, da smo našli rešitev, ki je ugajala vsem.

Od biroja sem se mnogo naučila. Ko sem z delom začela, sem bila takoj soočena s programom Rhino, ki ga prej nisem nikoli uporabljala. To je bilo novo znanje, ki sem ga v času dela tam zelo dobro osvojila. Naučila pa sem se od njih tudi drugačnega načina kreativnega razmišljanja, spremljala procese in dejavnosti v arhitekturnem biroju. Videla sem kako sta arhitekta biro vodila in kako sta vodila projekte od začetka do konca. Ker ima biro zelo veliko različnih projektov v različnih merilih (od inštalacij, do šolskih kompleksov), sem lahko spremljala tudi kako se delo spreminja glede na to. Bila sem vključena tudi v različne stranske dejavnosti, kot je bila na primer možnost da opazujem končno slikanje ravno končanega stanovanja v severu Rima in postavljanje inštalacije na bližnjem trgu.

Biro mi je dal res super izkušnjo. Vedno jih je zanimalo moje mnenje in vedno so bili zelo spodbudni in v veliko pomoč, ko sem se učila novih znanj.

Pa da zaključim, še tako kot Italijani vedno zaključijo dan:
Na zdravje na nove izkušnje in prijateljstva z enim Apreolom v roki (…ali tremi).