Izkušnja, utrip mesta in delo
Erasmus prakso sem se odločila opravljati takoj po opravljeni študijski izmenjavi na Dunaju. Prijateljica mi je poslala obvestilo, ki ga je prejela s strani Univerze v Ljubljani, da išče umetnica Ina Loitzl asistenta/ko – torej študenta/ko na praksi. Dunaj mi je izjemno všeč, zato sem se odločila, da pošljem svojo prijavo, in tako še malo podaljšam svoje bivanje.
Ina je umetnica po duši, vendar je po srcu najprej žena in mama, to se vidi tudi na njeni umetnosti. Njeni otroci so velikokrat motivi njenih umetnin, osrednja tema pa je vloga ženske in ženska kot umetnica. Svoj atelje ima v spodnjem nadstropju ogromnega dvonadstropnega stanovanju v 8. Bezirku (to je dobra lokacija!). V zgornjem nadstropju, ki je mansarda, je kuhinja in dnevna soba, balkon, kopalnica, majhna pisarna, ter dve spalnici. Prostora ima na pretek, zato mi je tudi ponudila, da lahko med opravljanjem prakse bivam pri njej. Ponudbo sem zavrnila, saj sem svoje bivališče podaljšala iz prejšnjega semestra. Za delo sva se dobivali vsaki dan ob 9.00 – najprej sva skupaj spili kavo, končali pa sva ob 14.00. Po končanem delu je Ina pripravila kosilo, večkrat se nama je na kosilu pridružila tudi njena 15 letna hčerka.
Arhitekturna izobrazba mi je pri delu koristila, saj sem Ini lahko pomagala z grafičnim oblikovanjem in 3D modeliranjem. Pomagala sem ji tudi z oglaševanjem na socialnih omrežjih. Večkrat sem bila ‘fizički radnik’ npr. pri pakiranju in razpakiranju ter prenašanju umetnin in izdelavi okvirjev za platna. Delo nikoli ni bilo dolgočasno, saj sem Ino vedno spremljala, kadar je obiskala ostale umetnike v njihovih ateljejih, in kadar je imela kakšno razstavo. Prva razstava, pri kateri sem ji pomagala je bila umetniška upodobitev pomembnih žensk avstrijske Koroške z naslovom Proud!, kjer je bila kuratorka. V pomoč sem ji bila pri razmisleku, kako postaviti različne kose v prostor, kasneje pa tudi pri sami postavitvi razstave. Razstava je stala v Celovcu, tam sva preživeli 2x po 3 dni. V pomoč sem ji bila tudi s fotografiranjem in oblikovanjem slik v post produkciji pri novem umetniškem projektu z naslovom „Ich habe dir nie Blumen versprochen“, ter kasneje tudi pri postavitvi le tega projekta v razstavni prostor. Skupaj sva razstavili inštalacijo v podporo Ukrajine v Karlskirche na Karlsplatzu – sedaj lahko rečem, da sem tam tudi uporabila stranišče. Z Ino sem odkrivala nove, zanimive prostore, zaodrja različnih galerij ter spoznavala nove ljudi, s katerimi sem imela možnost stkati mrežo kontaktov, ki so mi kasneje ponudili nove priložnosti za delo.
Delo je bilo zabavno in razgibano, k dobri atmosferi pa je pripomogla tudi Ina s svojo odprto miselnostjo in svobodno osebnostjo. Kamorkoli sva šli skupaj, me je naslavljala kot njena ljuba asistentka (‘Meine liebe Assistentin Sinja’). Čeprav sem pri njej kot študentka na praksi delala samo 2 meseca, imava še vedno kontakt, tu in tam me prosi da ji pomagam z nekaterimi manjšimi projekti, za katere me tudi posebej plača. Govori angleško, vendar ne zares dobro, zato sva velikokrat govorili v neki mešanici nemščine in angleščine. Po končani praksi, mi je pomagala pri iskanju nove prakse v arhitekturni pisarni. Samo v njeni stanovanjski stavbi imata prostore dva arhitekturna biroja, katerim me je tudi predstavila, po predstavitvah pa mi dajala temeljita navodila, kako se naj lotim iskanja službe še kje drugje, ponudila se je tudi z pisanjem priporočila.
Kar zelo cenim pri tej praksi je obilica prostega časa, ki mi je ostajal po delu. Dunaj sem izkusila v svojem pomladnem čaru, ko se je nebo končno po mesecih sivine, razjasnilo. Skoraj vsako popoldan sem preživljala na sončnih kotičkih, parkih in ob rečnem kanalu, ob večerih pa sem imela tudi čas in energijo za razne dogodke in koncerte znanih izvajalcev. V kolikor se kdo odloči opravljati prakso pri umetnici kot je Ina, mu z veseljem podam kontakt, delo tudi toplo priporočam vsakemu, ki si želi malo oddiha, predno začne s trdim delom v pisarni.
