Utrip mesta, življenje in delo v podjetju

Erasmus+ praksa, katero sem opravljala v arhitekturnem biroju Franz&Sue na Dunaju je bila zame v celoti zelo pozitivna izkušnja. Ker sem z Dunajem in birojem že imela nekaj predhodnega stika, saj sem na TU Dunaj opravljala tudi svoj zadnji letnik fakultete, zame sama izkušnja ni bila povsem tuja. Želela sem opravljati prakso v velikem, mednarodnem biroju, kjer bi imela vpogled v čim več in v čim večje projekte, saj se mi zdi to enkratna izkušnja na začetku karierne poti. Izbrala in sprejeta sem bila v biro, ki iz dneva v dan raste, zato vsak dan na vsakem koraku v službi čutiš to mladostno zagnanost, ki veje v biroju. Posegajo po vseh možnih natečajih, želijo si zmag, želijo si napredka. Tako sem med svojo prakso bila vključena v delovni proces v različnih fazah različnih projektov z različnimi sodelavci. Najuspešnejši je bil natečajni projekt dentalne klinike v Linzu, kjer smo odnesli prvo nagrado. Na projektu sva delali le dve arhitektki, zato je bila zmaga še toliko slajša in je bila res lepa vzpodbuda za nadaljnje delo. Ker so hkrati imeli odprtih veliko projektov v izvedbeni fazi, sem v obdobju prakse veliko pomagala pri različnih izvedbenih projektih, v katere so me vključevali. Zelo pomembno je dobro znanje programskega orodja ArchiCAD, v katerem rišejo, prav tako zahtevajo dobro znanje nemščine. Čeprav je biro zelo mednaroden, sodelavci so iz celotne Evrope, je bil jezik sporazumevanja vedno nemščina. Med skupnimi kosili z nekaterimi sodelavci smo spoznavali naše različne kulture, navade in jezike ter se učili osnovnih besed drugega jezika. Na splošno je atmosfera v biroju zelo vedra, mladostna, vendar tudi zelo delovna. Kot se za arhitekte skorajda spodobi, smo velikokrat delali tudi pozno v noč, predvsem pred oddajami projektov, delovni tempo je intenziven, vendar pa te z mislijo, da je to enkratna izkušnja učenja v karieri, nič ne ustavi.

Mesto Dunaj je zame sedaj že kot drugi dom, z letošnjo izkušnjo sem ga spoznala še bolj in v še bolj posebnih okoliščinah. V začetku februarja se je namreč začela zgodba z virusom covid-19, ki se je vse bolj bližala in širila tudi v Evropi. Seveda se vsi s pandemijo virusa srečujemo prvič, zato je bila celotna izkušnja unikat za vsakogar. Postopoma je ta tema postajala še edina vsebina skupnih sestankov in kosil v biroju in med prijatelji in znanci. Nisem želela pasti v past panike, ki je bila vsesplošno prisotna, saj sem se zavedala, da sem lahko zadovoljna, da v tej situaciji delam in se učim a me je hkrati tudi pomirjalo dejstvo, da nisem nedosegljivo oddaljena od domačih. V prvem valu je bilo v mestu noro. Spomnim sem, da so nam v biroju iz danes na jutri sporočili, da naj vzamemo službene računalnike, saj bomo od jutri naprej delali od doma. Zavladal je vsesplošen kaos, trgovine in restavracije so se zapirale, ljudje so hiteli po zadnjih nakupih, taksija za prevoz računalnikov nismo mogli dobiti eno uro, saj so bili vsi zasedeni. Tudi samega virusa nismo poznali, kako se obnaša, kako mutira, kako se prenaša. Spomnim se, da sem šla pred lockdown-om v trgovino in vse stelaže so bile popolnoma izpraznjene. Zdelo se je kot vojno stanje, kupila sem še zadnje milo in razkužilo za roke, ki so ju prinesli iz skladišča. Ker sem živela v majhni garsonjeri, se je ta praktično popolnoma zapolnila s službenim računalnikom in zasloni. Prvi teden smo imeli kar nekaj težav, predvsem zaradi slabe internetne povezave, potem smo se že vsi navadili na občasne težave in se učili potrpežljivosti. Komunikacija je bila otežena, sploh pri natečaju je zelo pomembno, da si s sodelavci stalno v kontaktu, nizaš ideje, debatiraš, preizkušaš v fizični maketi. Vse to je bilo sedaj zelo omejeno, hitro sem spoznala, da mi pri razumevanju nemščine pomaga tudi telesna govorica sogovornika. Po začetni fazi, ki je bila nova in težka za vse, smo se že navadili in delo od doma je postajalo navada, skoraj že razvada. Kmalu sem ugotovila, da preživim pred računalnikom veliko večino dneva, še več kot v biroju in to me je začelo dušiti, zato sem si vsak dan ustvarila rutino kratke jutranje telovadbe v bližnjem parku. Mesto je bilo v prvem valu epidemije povsem izpraznjeno. Eno zimsko soboto sem se sprehodila po središču mesta, saj sem se zavedala, da je to enkratna priložnost, videti mesto Dunaj prazno, izpraznjeno življenja. Ta izkušnja je bila zame najbolj čudovita izkušnja tega leta – mesto je bilo kot kulisa brez igralcev, v meni je sprožilo obilo razmišljanj kaj sploh mesto kot struktura je, kako se obnaša in kako živi, na videz zase, a v svojem bistvu kot zatočišče in koncentrat človeške kulture. Preživeta izkušnja življenja in dela v tujem mestu med epidemijo je bila nepozabna, enkratna in hkrati zelo vzpodbudna za nadaljnje razmisleke in delo.

Natečaj za dentalno kliniko v Linzu, Avstrija

Predstavitev projekta obravnava idejni projekt dentalne klinike v Linzu, ki je bil zmagovalna rešitev na razpisanem odprtem natečaju. Projekt zajema urbanistično ureditev mikrolokacije bolnišničnega kompleksa v Linzu v Avstriji, nedaleč stran od starega mestnega središča ter umestitev dentalne klinike na križišču Garnisonsstrasse in Derfflingerstrasse. Ob Garnissonstrasse v Linzu je nanizanih več obstoječih enot bolnišničnega kompleksa v Linzu, ki velja za enega izmed boljših zdravstvenih centrov v državi. V začetni fazi smo se v biroju ukvarjali predvsem z urbanizmom mikrolokacije, kako najbolje izkoristiti predvideno lokacijo in kako vzpostaviti dialog med obstoječimi zgradbami in novo strukturo. Pri projektu gre za vogalno vzidavo v obstoječe urbanistično tkivo, ki ga definirata obstoječi zgradbi administrativnega sedeža zdravstvene ustanove ob ulici Derfflingerstrasse in zgradba urgence ob ulici Garnisonsstrasse. Na mestu natečajne lokacije stoji trenutno stara dentalna klinika iz 19. stoletja, ki je že dotrajana in je predmet rušitve v sklopu predvidenega natečajnega projekta.

Naša natečajna rešitev predlaga dinamično urbanistično strukturo, ki med obstoječima stavbama steče in odpira obstoječi vhodni trg proti glavnemu vhodu. Veliko časa in truda smo posvetili fasadi, razmestitvi odprtin in njihovi dinamiki. V vseh nadstropjih okna s prezračevalnimi krili segajo čez severozahodni vogal do Garnisonsstrasse, tako da je ostrina roba stavbe  na glavnem vogalu zmehčana. Na Garrisonstrasse se delno spremeni oblika oken z okni z nagnjenimi odprtinami, medtem ko se osnovni ritem odprtin ohrani v prvem in drugem nadstropju. V vodoravni smeri se tok gibanja nadaljuje do glavnega vhoda. S spremembo oblik oken se v severozahodnem kotu ustvari polje plitvih oken, ki tvori direktno primerjavo vhodnemu delu, za katerega je značilna tudi sprememba dimenzij samih odprtin. Na ta način se doseže ravnovesje fasade. Okna s poševnimi odprtinami pomembno prispevajo k temu, da celotna fasada dobi ritem. Na splošno ta fasadna struktura s preprostimi sredstvi prispeva k dejstvu, da novo strukturo dojemamo kot nekaj stabilnega. Ni klinično bela, vendar v svetlo bež barvi, klinker fasadna opeka kot zelo trpežen material soustvarja ta učinek.

V notranjosti smo želeli ustvariti toplo, prijazno vzdušje. Vse glavne sobe so na fasadi z vstopom naravne svetlobe, čakalnice omogočajo prijetnejše čakanje z razprtimi svetlimi prostori, terase nudijo prost izhod za osebje. Nova hiša temelji na arhitekturi, ki sporoča jasno sporočilo – trpežnost materiala in uporabna perspektiva se dopolnjujeta.

Dostopi do objekta so jasno ločeni; z glavne ulične strani glavni vhod za paciente in obiskovalce, s stranske ulice vhod za osebje ki vodi do garderobnih prostorov in z dvoriščne strani gospodarski vhod in vhod za reševalna vozila. Glavni vhod vodi v prostorno preddverje, ki je v obliki črke L, obdano z registrskimi in akutnimi prostori. Gibalno ovirani bolniki lahko z notranjega dvorišča dostopajo do sprejemne pisarne, ordinacij in dostopnega jedra za paciente. Vse etaže imajo lastnosti jasnosti in preglednosti, možnostih orientacije in visoki stopnji prilagodljivosti. Čakalnice so privlačne in imajo neposredno naravno svetlobo. Funkcionalna področja se smiselno dopolnjujejo, pretok pacientov se zmanjšuje proti vrhu. Terase ponujajo prijetne zunanje prostore.

Osnova za visoko fleksibilnost je prilagodljivost notranjih prostorov, kar pa dosežemo z jasno razporejenimi komunikacijami in optimalnim konstrukcijskim rastrom. Jedra in zunanje stene tvorijo nosilne elemente, med katerimi se raztezajo prilagodljiva območja. Stopnišča in jaški so kombinirani v skupnih jedrih, da prihranijo prostor. Konstrukcija je iz armiranega betona, fasade iz lahke, prijazne, fasadne opeke.

Ekonomična mreža razširitvene osi 1,35 m in enakomerna razporeditev prostorov globine 6,2 m zagotavljajo največjo prostorsko učinkovitost in prilagodljivost za spremembe in poznejšo ponovno uporabo, kar je bil tudi naš cilj pri natečajni rešitvi.

Pri iskanju najprimernejše rešitve je bil vseskozi zelo pomemben tudi okoljski vidik. Kompaktna oblika stavbe kot osnova bistveno vpliva na varčno porabo energije in nižje stroške gradnje. Delež okenske površine 35% je pomemben tudi z energetskega vidika, pri čemer ustvarimo tudi svetlobno udobje v notranjosti. Vložena toplota se zmanjša, saj so človeška toplota in oddajana toplota zaradi izpostavljenosti naravni svetlobi, računalnikom in strojem prisotni v velikih količinah. Energijsko optimiziran koncept gradbene tehnologije zmanjšuje porabo energije in obratovalne stroške.