Izkušnja in utrip mesta
Kampus Alameda je eden izmed treh kampusov fakultete Instituto Superior Técnico (Técnico Lisboa). Obsegajo ga različne inženirskih smeri med katerimi arhitektura predstavlja enega manjših programov. Programi kar precej prepletajo med seboj, česar na naši fakulteti nismo pogosto deležni.
Pri izbirnem predmetu, ki ga močno priporočam – »Seminars on Innovation and Sustainable Development«, smo bili prisotni študenti različnih smeri. Delo v mešanih skupinah nas je vzpodbudilo k širšemu razmišljanju o problemih s katerimi se dandanes srečuje svet in nas kot že nemalokrat postavilo pred dejstvo, da je prepletanje stroke eden ključnih korakov k hitrejšemu in kreativnejšemu iskanju rešitev.
Delo je potekalo v angleškem jeziku in skupaj z domačimi študenti, ki so bili zelo prijazni in vedno pripravljeni pomagati, vendar so se pogosto držali malo bolj zase. Celoten letnik je del enega seminarja, ki ga vodita dva profesorja. Tako kot pri nas, smo tudi tam imeli smo svoj seminarski delovni prostor, kjer smo se veliko zadrževali. Seminarski projekt smo delali v skupinah po dva oziroma tri. Razvijanje projekta je bilo predvideno skozi celotno šolsko leto, zato tisti ki smo bili na izmenjavi samo pol leta projektov žal nismo pripeljali do samega konca.
Dela na fakulteti je bilo precej več kot sem ob prihodu pričakovala. Pouk se tam začne v sredini septembra, delo za faks pa se začne zgoščati proti koncu oktobra, zato je do takrat čas pametno izkoristiti za izlete v podaljšanem poletju. Do sredine januarja smo bili zasuti z delom za faks, zato sem se odločila podaljšati svoje bivanje v Lizboni in še malo raziskati Portugalsko.
Živela sem v mirnem delu blizu parka Gulbenkian, kamor sem se pogosto zatekala. Do fakultete sem imela 10 minut hoje. Stanovanje sem našla s pomočjo prijatelja, ki mi je dal kontakt lastnika stanovanja v katerem je bival eno leto prej. Nasploh je bilo stanovanje lažje najti kot sicer, saj se zaradi pandemije veliko študetov odpovedalo izmenjavo. Za preplet javnega prometa je kar dobro poskrbljeno. Največ sem se vozila s podzemno železnico in avtobusi, ogromno pa sem kljub hribovitemu terenu prehodila kar peš, saj sem tako veliko več doživela.
Za učenje jezika priporočam SPEAK social, kjer si lahko izbereš učenje portugalščine na različnih nivojih v živo ali preko spleta, dvanajst srečanj stane 30 eur kar je veliko ceneje kot tečaj, ki ga organizira fakulteta in katerega urnik je precej naporen.
Lizbono sem doživela v času pandemije, zato je bil utrip mesta drugačen kot običajno, vendar me je kljub temu navdušil. K sreči je bilo do konca januarja javno življenje odprto, tudi delo na faksu je v veliki meri potekalo v živo, zato smo se s sošolci precej povezali. Nočno življenje je bilo zaradi policijske ure rahlo osiromašeno, a z malo truda se je našlo marsikateri skriti kotiček mesta, zaradi slabega zananja angleškega jezika pa policajem Erasmus študenti nismo bili prav zanimivi. Atmosfera v mestu je nadvse sproščena, podnebje milejše, sonce daje prav posebno toplo svetlobo. Kulturno življenje je bogato, zato se splača raziskati kaj več kot Erasmus dogodke, ki jih organizirata Erasmus Student Network Lisboa (ESN) in Erasmus Life Lisboa (ELL). Seveda se splača izkoristiti kakšne popuste, ki jih ponujata, vendar sem sama probala najti dogodke izven Erasmus krogov, saj se mi je zdelo da te kar hitro ukleščijo v nek varen mehurček, ki prikriva pravi stik z mestom in lokalnim prebivalstvom. Vsekakor priporočam potovanje po ostalih predelih čudovite portugalske, veliko surfanja in pastel de nata!
Fakulteta in študijski proces
Idejna zasnova Centra sodobne umetnosti v Lizboni
Lokacija projekta se nahaja na vrhu hriba Santana, ki leži nad samim centrom Lizbone. Prvotno je na tem mestu stal samostan Rilhafoles ali Casa da Congregação da Missão de Rilhafoles, ki je bil ustanovljen leta 1717. Po razpustitvi samostana je tukaj delovala psihiatrična bolnišnica Miguel Bombarda, ki je že nekaj let zapuščena in čaka na ponovno oživitev z novimi programi. Zaradi narave programov, ki so delovali v kompleksu več sto let in obzidja ki ga obdaja, je bilo območje povsem izolirano od razvoja in dogajanja v mestu. Kompleks obsega več stavb različnega pomena: glavna stavba (nekdanji samostan s cerkvijo), kopeli, ambulante in varnostni paviljon, zaradi svoje oblike imenovan tudi “panoptic”.
Naša naloga je bila vzpostavitev centera sodobne umetnosti, ki združuje prostore za uprizoritvene umetnosti, vizualne umetnosti, umetniško rezidenco in skupno oz. javno kuhinjo. Projekt temelji na razmisleku o pomembnosti praznih prostorov v sodobnem mestu in o strategijah problikovanja le-teh.
Projekt odpira prostor, ki je bil do sedaj prepovedan za prebivalce mesta. Postane kraj prehajanja, srečevanja in odmika. Objekt v obliki lamel vstavljenih na različne višine terena vzpostavi povezavo za prehajanje skozi prostor v smeri vzhod-zahod in hkrati objame praznino v odnosu do nekdanjega samostana in varnostnega paviljona. Pojavijo se tri različna območja praznin in delovanja: prvo območje je javno, namenjeno prehajanju ter javnemu in izobraževalnemu programu; drugo območje je poljavno, ki deluje kot skupnostna kuhinja s katero se prepletajo umetniki in ostali prebivalci mesta; tretje je privatno, namenjeno umetnikom, ki bivajo v rezidencah in na različne načine delujejo v centru.