Izkušnja, utrip mesta in delo

Moja Erasmus praksa se je začela septembra 2020. V Stuttgart, Nemčijo sem se odpravila z malo dvoma saj nisem vedela, kaj vse nas še čaka zaradi pandemije, zdaj pa vem, da se boljše ne bi mogla odločiti.

Prakso sem opravljala v matični pisarni arhitekturnega biroja Wulf Architekten. Prakso so poleg mene začeli še drugi praktikanti, skupaj nas je bilo 15. 8 nas ni bilo iz Stuttgarta in mesta nismo poznali. Sprva nas je to povezalo med služno, po nekaj tednih pa smo postali zelo dobri prijatelji. Wulf Architekten je dokaj velik biro. V pisarni, kjer sem bila je bilo približno 60 zaposlenih, ki so zelo odprti in so nas praktikante z veseljem sprejeli v svojo družbo. Biro je zelo odprt do mladih in ambicioznih arhitektov. Ta sveža kreativnost se je poznala tako pri projektih kot tudi pri duhu dela. Seveda ko si mlad še ne veš vsega, za to je tukaj zelo dobrodošlo da veliko sprašuješ in pokažeš samoiniciativo. Vodja mojega projekta Chantal mi je vedno ponavljala, da se delo mora opravljati počasi in sigurno, nikoli ni preveč vprašanj, če hitiš se delajo napake. Od začetka mi je bil tempo dela malo tuj saj sem iz Slovenije navajena nekaj druga, vendar sem vseeno ponotranila njen nasvet.

Delavnik je potekal od 9 do 18. Vmes pa je bila ena ura pavze za kosilo. To smo po navadi preživeli skupaj z sodelavci in praktikanti. Dan se je vedno začel sproščeno in umirjeno. Z sodelavci smo spili kavo, velikokrat nas je v biroju pričakoval zajtrk. Ko smo delali smo bili skoncentrirani, vendar je bil vedno čas za premor. Ob 11 in 16 smo imeli željeni 15 minutni pavzi. V navadi je, da se občasno v biro prinese kakšno pecivo, ki smo ga pojedli med odmori. V biroju je velik poudarek na tem, da se delavec dobro počuti in da okolje ni preveč stresno. Biro je pred pandemijo vsak petek organiziral druženje na terasi biroja ali v parku pred njim. Ko se je situacija malo umirila so se petkova druženja vrnila, takrat pa sem še bol začutila povezanost med sodelavci in nadrejenimi, saj so ti velikokrat prišli zraven.

Ko bi se morala moja praksa počasi zaključiti, sva se s Chantal dogovorili, da lahko prakso podaljšam še za pol leta. Nisem dolgo premišljevala in ponudbo takoj sprejela. Saj sem se že v prvem semestru toliko naučila in soočila z projektom, da se od njega nisem hotela tako hitro ločiti. Sodelovala sem pri projektiranju osnovne šole. Ta se je gradila, mi pa smo projektirali še zadnje malenkosti in se soočali z težavami in napakami na gradbišču. Pri iskanju rešitev in iznajdljivosti v nenavadnih situacijah sem se dobro izkazala in dobila vpogled v del projektiranja, ki ga še nisem imela.

Seveda so bili stresni dnevi in tedni, ko smo morali delati od doma. V biroju smo morali nositi maske, držati varnostno razdaljo in upoštevati priporočila nemške vlade, vendar mi ni žal da sem se odločila za prakso. Spoznala sem toliko novih ljudi, pogledov na Svet in znanja, ki ga težko dobiš če se ne podaš v Svet. Že v letu 2018/19 sem bila na Erasmus izmenjavi, ki je bila izvrstna izkušnja, letošnja Erasmus praksa pa je bila še toliko boljša.