Izkušnja in utrip mesta

Rim se z razlogom imenuje večno mesto. Ko se po centru sprehajaš med mogočnimi stavbami in ruševinami, si brez težav lahko predstavljaš, kako so se tam včasih zbirali stari Rimljani in kakšen je bil njihov način življenja. Rim ima nešteto simpatičnih kotičkov in ko misliš, da si videl že vse, te prijatelj povabi na druženje nekam, za kar prvič slišiš. Mesto pa ni lepo samo zaradi svoje arhitekture, vtis pripadnosti se te kmalu dotakne zaradi ljubeznivih ljudi, ki tam živijo. Vsak je lahko tvoj prijatelj in velikokrat se zgodi, da se zapleteš v pogovor z neznancem. Seveda pomaga, če govoriš italijansko, še posebej je komuniciranje tako lažje v trgovini in na tržnici. Med mladimi je znanje angleščine kar pogosto, vendar je njihov nivo precej nižji od našega.

Italijani so znani po tem, da znajo zajemati življenje z veliko žlico in kaj kmalu se v njihovi družbi sprostiš in jim slediš. Njihov tipičen dan se začne malo kasneje kot pri nas, z obveznim cappuccinom in cornettom, kot oni imenujejo francoske rogljičke. Čas za popoldansko druženje prijateljev je okrog petih, ko se bari in gostilne napolnijo, najpogostejše slišana beseda pri naročevanju pa je: aperitivo! Aperol spritz, raznorazni prigrizki in veliko glasnega razpravljanja in smejanja, to je le uvod v njihov večer.

Fakulteta za arhitekturo na univerzi La Sapienza, se ne nahaja v kampusu, ampak v coni Flaminio. Glavna stavba, kjer najdeš tudi referat, se nahaja na ulici V. Emanuele Gianturco, predavanja pa se izvajajo v stavbi Valle Giulia. Fakulteta je od glavnega območja študentskih stanovanj (cona Piazza Bologna in San Lorenzo) oddaljena približno 40minut s tramvajem ali avtobusom (če imaš srečo in le-ta pride po urniku oziroma sploh). Ko je bil čas za iskanje sobe sem se odločila, da jo poiskusim najti bližje fakulteti in si s tem prihranim čas dnevnega migriranja (takrat je vse kazalo, da se bodo predavanja izvajala v živo). Našla sem jo v coni Prati. Večjih težav pri iskanju nisem imela, velja pa ta del Rima za rahlo premožnejši in je bila posledično najemnina precej dražja od tipičnih študentskih sob v coni San Lorenzo.

Predavanja na fakulteti potekajo izključno v italijanskem jeziku, prav tako tudi korekture. Čeprav se je včasih možno dogovoriti za korekture v angleškem jeziku, odvisno od profesorja, raje ne računajte na to.

Ko sem ob koncu septembra lani prispela v Rim, je bila situacija s Covidom podobna temu, kar imamo danes v Sloveniji. Trgovine, restavracije in bari so bili odprti, prepovedane pa so bile zabave. Imela sem srečo, saj so takrat Erasmus organizacije še lahko organizirale spoznavne dogodke, kot so aperitivo, karaoke in razni izleti. Tako sem spoznala skupino prijateljev, s katerimi smo se družili tudi kasneje, ko se je v novembru situacija poslabšala in je bilo spoznavanje novih ljudi skoraj nemogoče.

Predavanja so v oktobru potekala hibridno. Vsakemu študentu je vsak drug teden pripadal obisk predavalnice, svoj sedež pa si si rezerviral preko spleta. V novembru se je vse preselilo online in tako ostalo do mojega odhoda.

Fakulteta in študijski proces

Predmet projektiranje je v Italiji zasnovan malce drugače kot pri nas. V 5.letniku sem na izbiro imela samo dva različna seminarja s po enim profesorjem nosilcem, ta pa je imel pod sabo več asistentov. Naloge večinoma potekajo v parih ali skupinah po 3, ki si jih študentje izberejo sami, skupine pa so asistentom dodeljene naključno.

Seminar poteka dvakrat na teden, začne se z eno do dve urnim predavanjem, kasneje pa imajo študentje čas za korekture z asistentom, kateremu so dodeljeni.

Skupno je imel celoten seminar območje obravnave v okolici Koloseja v Centru Rima, vsakemu asistentu pa je bila dodeljena specifična lokacija in tip projekta. Jaz sem sodelovala še z dvema študentoma, enim domačinom in enim Erazmovcem. Območje obravnave našega projekta je obsegalo Antiquarium, ki leži ob Via S. Gregorio in ima neposreden razgled na Kolosej na severu in Palatinski grič na zahodu. Naša naloga je bila v osnovi zgraditi muzej, ki bi vseboval ostanke skulptur in elementov, najdenih na tem območju.

Po vseh analizah smo se s skupino odločili, da iz tega dela popolnoma odstranimo motorni promet in ohranimo le že obstoječ tramvajski trak. Lokacija je bila pred našim posegom poraščena z zelenjem in tako smo jo želeli tudi ohraniti, saj je bila naša ideja, da pustimo glavno besedo v prostoru Koloseju in ga ne poskusimo zasenčiti. To nam je omogočala tudi višinska razlika med cesto in Antuquarium-om, ki znaša kar 10m. Naš objekt je skoraj v celoti vkopan, iz zemlje vidno sega samo streha z razgledno ploščadjo.

Lokacija s strani domačinov ni tako pogosto obiskana, zato smo si jo želeli narediti ponovno atraktivno tudi zanje in z njimi preplesti turiste. Vstopna avla se začne na nivoju piazze okoli Koloseja in se razširi v amfiteatersko knjižnico, ki sega skozi dve nadstropji, pod njo pa so umeščene avdio-video historične predstavitve lokacije skozi čas.

Na drugi strani se začne permanentna razstava ostankov iz različnih časovnih obdobij. Ozek hodnik se preko rampe spusti v odprt prostor s skulpturami, med katerimi se prosto sprehajamo. Potem se povzpnemo višje, v osrednji prostor z veliko maketo obravnavanega območja. Pot lahko od tu nadaljujemo proti izhodu, medtem ko se še nekajkrat ustavimo in opazujemo antične ostanke, lahko pa se povzpnemo po rampi v višje nadstropje, kjer se nahaja kavarna z začasnimi razstavami. Tu se nam odpre prekrasen pogled na Kolosej.

Po terasi se na desno sprehodimo do strešne ploščadi, ki ponuja 360 stopinjski razgled naokoli, če pa se odločimo zaviti levo, pa nas tlak pospremi do zazelenjene strehe in pogledom na novo, v celoti pedonalizirano pot Via S.Gregorio in Palatinski grič.