Izkušnja in utrip mesta
Džamije. In njihovi v nebo segajoči minareti. Zabrisani v svoji eksplicitni plastični pojavnosti, za gmotami izpušnih plinov, prodirajočimi sončnimi žarki in lesketanjem morja.
Prodajalci simit-ov. Rdeča barva njihovih nasičenih prodajnih vozičkov. Občutek negotovosti ob mimohodu, ko pričakuješ glasen klic: ‘SIMITTTT ÜÇ BUÇUK LIRA’ in ne veš, ali si tega preprostega peciva sploh želiš ali gre bolj za mikavnost izkušnje, ki ti jo nakup in grizljanje simita da.
Mačke. Njihovo zvedavo raziskovanje in brskanje za hrano. Majhna pojavnost sredi gosto naseljene umazane ulice in njihova pomembnost v njej. In psi. Vročinsko omamljeno poležavanje, ki otežuje sprva neznosen promet.
Čaj. Temen kot zajčja kri. Fraza, ki tako neokusno govori prav o čaju, ki je okusen. Gruča nizkih mizic in stolčkov – nikoli praznih, vedno v družbi vroč čaj srkajočih turkov. Najboljši je tam, kjer si sploh predstavljaš ne, da bi bil.
Vse to in še več je Istanbul. Mesto, kjer ti ne mora biti dolgčas, saj ogromno doživiš že samo na poti od doma do faksa. In glede na njegovo velikost ta verjetno ne bo kratka. Sprehodil_a, vozil_a in plul_a boš iz kraja A do kraja B, vendar boš na poti do tja ujel_a še celo abecedo prostorov s svojim lastnim izrazom. Če si boš zaželel_a baklave sredi noči, jo boš tudi dobil_a. Lahko se boš sprehodil_a do najbližje prodajalne, ki verjetno ne bo več kot 10 minut hoje od doma, lahko pa si jo boš enostavno naročil_a. Enako velja za ostalo hrano. Prav na vsakem koraku in skoraj neodvisno od časa lahko uživaš v turški kulinariki. Noč in dan se v Istanbulu združita v eno. Težko najdeš ločnico, sploh pa je to očitno v času bajrama, ko te bo ob treh zjutraj zbudil glasen zvok bobna iz ulice, ki poziva vernike, da še zadnjič jedo preden se spet začne njihov post.
Skoraj ni mestnega prostora, kjer ob sprehajanju ne bi čutil_a močne napetosti med zgodovinskim, pomembnim in visoko estetskim, ki mu je v kontrast postavljeno ceneno, površno, nepremišljeno in predvsem tisto, kjer estetike ni. Prav v tem kaosu pa najdeš čar. Mistični čar, ki ga čutiš tudi na bazarju z zelenjavo, sadjem, posodo, začimbami, oblekami in torbicami, kjer med vso gmoto ljudi in vzkliki prodajalcev, ki ponujajo svoje izdelke po nizkih cenah, čutiš gostoljubnost. Gostoljubnost, ki je tako močna, da postane ena glavnih razlogov, da se boš v Istanbul želel_a vračati spet in spet.
Yıldız Teknik Üniversitesi je v Istanbulu priljubljena univerza, ki ima dva kampusa. Fakulteta za arhitekturo se nahaja v priljubljenem predelu Beşiktaş, s svojo izrazito mladostniško atmosfero, kjer mladih kar mrgoli po mnogih urbanih lokalih in kjer se pogled razteza do morja in čez na Azijsko stran. Študij na fakulteti mi ni predstavljal velikega navdušenja, saj mi ni dal občutka doseganja in osvajanja takega znanja, ki bi me navdihovalo. Je pa izkušnja kampusa, prostora, ki je namenjen izključno študentom in ki kot tak zadržuje marsikateri program ter lahko predstavlja nek varen prostor, zelo zanimiva. Prav kampusi so tisti prostori, kjer se naužiješ odprtega in zelenega prostora, drugod v mestu takega prostora skoraj ni.
Fakulteta in študijski proces
Sama kvaliteta študija se mi je zdela nižja kot pri nas. Je pa res, da so tamkajšnji študentje nekoliko bolj pripravljeni na tehnične zahteve našega študija in jim detajlno risanje načrtov ni tuje niti v nižjih letnikih.
Sistem predmeta projektiranje je na fakulteti drugačen kot pri nas. Vsak semester je to predmet, ki ima svoje nosilce predmeta, med katere so študentje razvrščeni s strani uprave. Prav tako v seminarju ni mešanja med letniki in tudi seminarska tema oziroma kompetence, ki naj bi jih študentje pri predmetu dosegli, so za ves letnik enake.
V prvem semestru sem se ukvarjal s pomembnim območjem Istanbula in sicer s starim polotokom, kjer se je Istanbul, kot nekdanji imperij, začel razvijati. Kmalu sem ugotovil, da je to območje, ki je zgodovinsko zelo bogato, hkrati pa ima velik prostorski problem omejevanja. Vsepovsod so prostorske blokade – naj bodo to ograje, ceste ali nepremišljeno vstavljeni programi, ki s svojo podobo rušijo koherentnost območja.
Moj glavni pristop h kreiranju je bil revitalizacija obstoječe modernistične arhitekture, njena izpraznitev navlake in novo postavljena konstrukcija, ki bo to navlako sprejela, na način, da se bo s tem definirala (okvir in polnilo); hkrati pa naj bi tvorila nov odprt povezovalni prostor, kjer na prvem mestu ne bi več bil avto, ampak človek. Obstoječa arhitektura, s katero sem se ukvarjal, je modernistično zasnovan center za prodajo tekstilnih izdelkov, ki s svojo zasnovo kvalitetno artikulira polno – prazno, s svojo orientacijo pa poglede usmerja v eno najpomembnejših džamiji v mestu. Žal je skozi leta arhitektura izgubila svoj jasen izraz, saj jo je preglasila ‘grda estetika’ vanjo vstavljenih trgovin in ostalih komercialnih programov.
Postavil sem okvirje, v katere sem vpel nadstropja in servise, kjer so ključne vertikalne komunikacije, ki so edini oblikovan arhitekturni izraz mojega objekta. S tem, kako se objekt razteza, kje se odpira in kje omogoča prehodnost, sem vzpostavil nov odprt fluiden prostor, ki je uporabljen tudi za razne občasne dogodke, kot je tržnica ob vikendih, izmenjevalnice, razstave mladih oblikovalcev ipd. Postavil sem tudi gabarit, v katerega vsak lastnik prostora sam postavi svojo trgovino s takim izrazom, kot sam želi. Tako moja gola konstrukcija dobi svoj izraz, ki izhaja prav iz kaotičnosti Istanbula, kjer je manko estetike pravzaprav estetika sama, ki jo zaradi svoje izrazitosti lahko razumemo kot del kulture.
Intervencija je sestavljena iz dveh vidno ločenih objektov. V obeh je očitno prepoznavna forma trikotnika, očitna pa je tudi razlika v njuni pojavnosti, saj se prva kot kača razteza po relativno strmem pobočju, druga pa precej kompaktno vzpostavlja atrij, ki je podaljšek odprtega prostora ob obstoječi modernistični arhitekturi, kar je sicer pojav, ki se pojavlja čez celo intervencijo. V različnih nadstropjih objekta najdemo različne, v glavnem tekstilne, trgovine, nekaj gostinskih lokalov, delavnic in depojev ter odprt prostor za počitek. Stolpič, ki se nahaja v centralnem vogalu prvega objekta, je prostor namenjen raznim privatnim delavnicam z javnim pritličjem, pred katerim se odpira stopničast prostor, ki je namenjen zadrževanju ljudi.
