Izkušnja, utrip mesta in delo
V prvi polovici leta sem v okviru programa Erasmus+ za pet mesecev odšla na prakso v tujino. Izbrala sem Portugalsko, saj sem se v to deželo zaljubila že na svoji prvi izmenjavi, tokrat pa sem se namesto v prestolnico odpravila na sever države, v Porto.
Portugalska je čudovita dežela prijaznih ljudi, ki velikodušno sprejmejo obiskovalce. Ima bogato arhitekturo, skrbno ohranjena stara mesta, številne dogodke in prireditve, dobro hrano in obilico vina, predvsem pa jo zaznamuje sproščenost in preprostost v svojem najboljšem pomenu.
Priložnost za prakso sem začela iskati nekako »na srečo«, s pošiljanjem prošenj naključnim portugalskim birojem, ki so se mi zdeli zanimivi. Uporabila sem tudi spletno stran erasmusintern.org, kjer so objavljeni oglasi, razvrščeni glede na področje dela in kraj. V kakšnem mesecu sem delo našla v manjšem biroju, ki redno k sebi na prakso sprejema Erasmus+ študente. Vodi ga Japonec Ren Ito, ki je po svoji izmenjavi ostal na Portugalski in vrsto let delal za izjemnega portugalskega arhitekta Alvara Sizo, preden je odprl svoj biro.
V biroju je bil poleg njega redno zaposlen še mlad Portugalec, preostalo ekipo pa je sestavljalo še tri do pet drugih praktikantov iz različnih držav. Vzdušje je bilo prijetno in sproščeno, z veliko izmenjave izkušenj in znanja. Delali smo v »coworking« prostoru, ki smo si ga delili s še nekaj drugimi arhitekti in različnimi ustvarjalci, tu je bila tudi velika delavnica za makete po naročilu.
Ob mojem prihodu so v biroju ravno zaključevali z natečajem za večstanovanjski objekt, tako da so bile moje prve zadolžitve povezane s pomočjo pri izdelavi plakatov in grafičnem zaključevanju projekta. Nato sem sodelovala pri nekaj projektih prenov starih meščanskih hiš v Portu. Takšni projekti so tam zelo pogosti, saj imajo veliko starih stavb, ki se v zadnjem času obnavljajo, hkrati pa močno tradicijo ohranjanja arhitekturne dediščine. Vmes sem pri različnih projektih vskočila z manjšimi nalogami. Nato sem dobila še zadolžitev izdelave idejne zasnove dveh individualnih hiš. Pri tem sem imela precej proste roke a z skrbno podporo šefa in usmeritvami bolj izkušenega portugalskega kolega. Na splošno je delo v pisarni potekalo zelo sproščeno, dobrodošli so bili vsi predlogi in ideje. Vsak od nas se je posvetil bolj ali manj enemu projektu na enkrat ter imel redne konzultacije. Pogosti so bili tudi skupinski obiski gradbišč, kjer smo lahko v praksi videli napredek del. Pridobila sem veliko tehničnega znanja, hkrati pa sem se naučila pristopa k delu in pridobila nekaj samozavesti. Ravno zato bi priporočala tovrstno izkušnjo, saj ti vlije nekaj zaupanja vase ter pomaga, da se bolje znajdeš. Omogoča spoznavanje različnih pristopov, izmenjavo znanja, širjenje pogledov ter sklepanja novih poznanstev in prijateljstev, ob tem pa še nešteto čudovitih in nepozabnih trenutkov. Če te na takšno izmenjavo vsaj malo vleče, spakiraj kovčke in pojdi, saj ti zagotovo ne bo žal.
Moja izmenjava se je na žalost zaključila po petih mesecih, ki so minili, kot bi mignil. Namenoma sem se na prakso odpravila po končani diplomi, saj nisem želela, da bi me nedokončane obveznosti vlekle nazaj. Tako sem imela odprto tudi možnost, da v primeru, da najdem delo, lahko ostanem dlje. Na žalost ta biro ni imel finančnih zmožnosti, da bi me po končani praksi zaposlili, ker pa mi je bilo res lepo in ker verjamem, da se lahko tam še marsikaj naučim, sem precej truda posvetila iskanju redne službe na portugalskem. To je sicer zaradi jezika, stanja ekonomije, pomanjkanja izkušenj in ogromnega števila domačih arhitektov sicer precej težko in do sedaj še nisem imela sreče. Ampak morda mi pa nekega dne le uspe, da se vrnem v tiste čudovite kraje.
