Izkušnja in utrip mesta

Udine so majhno, a čudovito mesto na severu Italije, kjer sem hitro začutila pristno italijansko kulturo in utrip vsakdana. Mesto s svojimi starejšimi prebivalci izžareva poseben mir – skoraj nostalgično spokojnost, ki se prepleta z eleganco mediteranske, beneške arhitekture in bogato zgodovino. V neposredni okolici mesta deluje ena od največjih dizajnerskih industrij v Italiji, ki nedvomno oblikuje mestno kulturo, arhitekturo in raziskovanje. Prav tako mesto z močno univerzitetno tradicijo privablja mlade iz celotne države in tujine, kar mu daje živahen intelektualni utrip. Čeprav ni toliko dogodkov, kot bi jih pričakovali v večjih mestih, so Udine odlično izhodišče za raziskovanje okolice. Dobra prometna povezanost z vlakom, bogata mreža autocest in bližina letališč je res velik plus!

Imela sem srečo, da sem našla stanovanje v središču mesta, le deset minut hoje od biroja Princic and Partners, kjer sem opravljala prakso. Vsak dan sem hodila čez Piazza Libertà in vsakič znova me je navdušila italijanska eleganca. Stil domačinov je nekaj posebnega – od njihovih oblek, parfumov do načina, kako samozavestno nosijo to svojo eleganco.
Popoldan, po 5 uri se piazze napolnijo z ljudmi, ki uživajo v toplini večernega sonca, aperitivih in neskončnih pogovorih. To vzdušje – italijanski način življenja – me je povsem prevzelo.

Delo

Delo v biroju pod vodstvom profesorja Alessia Princica je bilo intenzivno, a izjemno dragoceno. Že od prvega dne sem razumela, da se arhitektura artikulira skozi jasno in natančno risbo. Moja prva naloga je bila ročna risba detajla stika okna in stene v določenem merilu. Sprva se mi je to zdelo zelo zahtevno in nisem vedela, kako začeti, ampak profesor in sodelavci so mi vedno stali ob strani. Njihov pristop mi je bil zelo všeč – ni šlo samo za to, da nekaj narišem, ampak da resnično razumem, kako stvari delujejo. Praksa mi ni razširila zgolj strokovnega znanja, temveč tudi jezikovne sposobnosti. Čeprav sem pred prihodom že obvladala osnove italijanščine, sem med delom pridobila veliko novih, predvsem tehničnih izrazov. Italijanščina je postala del mojega vsakdana, kar je bilo sprva kar izziv – večkrat sem morala premisliti, v katerem jeziku naj sploh govorim!

Med prakso sem delala na različnih projektih, od risanja, izdelave maket do 3D-modeliranja. Spoznala sem, da v arhitekturi ni ključno imeti najnaprednejša orodja – pomembneje je, kako jasno in premišljeno znaš izraziti svojo idejo. Tehnika kolaža, ki sem jo pogosto uporabljala, mi je omogočila izražanje lastne vizije arhitekturnega projekta, hkrati pa ohranjanje nadzora nad celotnim procesom. Pred prihodom sem mislila, da so za uspeh v arhitekturi ključne močne ideje in tehnična popolnost. Danes vem, da je najpomembnejša sposobnost razmišljanja, razumevanja in predstavitve – za arhitekturo rabimo »mislečo roko«.