Izkušnja in utrip mesta
Proti koncu izmenjave me je v kuhinji pričakal krožnik s samolepilnim listkom z mojim imenom. Na njem je bil sushi, ki ga je pripravila sostanovalka v študentskem domu… Skoraj leto prej me je skrbelo, ali bom sploh našel sobo, a kasneje sem izvedel, da imajo prihajajoči Erasmus študenti prednost na čakalni listi pred domačimi. Moje skrbi so bile torej povsem odveč.
Na fakulteto sem se vozil z mestnim vlakom (S-Bahn), kadar ta ni izpadel zaradi gradbenih del na projektu Stuttgart 21, sicer pa je vozil nadomestni avtobus. Pravzaprav sem se skoraj povsod premikal z vlakom, saj so povezave hitre, udobne in zanesljive. Mesečna karta Deutschlandticket omogoča uporabo vseh javnih prevoznih sredstev in regionalnih vlakov po celotni Nemčiji, poleti pa je bil celo omogočen prevoz z regionalnimi vlaki v določenih delih Francije brez dodatnih stroškov.
Kampus je bil ob gozdu, nekoliko oddaljen od centra in od fakultete za arhitekturo. Z mojega okna sem enkrat celo zagledal divjega zajca. Prostor je ponujal številne možnosti za raziskovanje, bodisi s sprehodi ali kolesarjenjem, hkrati pa tudi dogodki v mestu niso manjkali.
Na fakulteti sem obiskoval predmete v nemščini, saj jezik dobro razumem. Mislim, da je koristno razumeti jezik gostiteljev, saj od vsebine veliko več odneseš, četudi bi lahko funkcioniral tudi zgolj z angleščino.
Odvisno od predmeta se je program pogosto odvijal kot nekakšen debatni krožek, kjer smo raziskovali različne teme in imeli le občasna predavanja, ki pa so bila izključno v nemščini.
Fakulteta in študijski proces
V zimskem semestru sem projektno nalogo opravljal pri inštitutu IBK2, kjer je bila tema zasnova železniške postaje v severnonemškem mestu Essen za izzive leta 2050. Tja smo odšli tudi na dvodnevno ekskurzijo. S profesorjem smo se srečevali enkrat tedensko, predstavljali svoj napredek celotni skupini in dobivali kritike. Seveda je program močno odvisen od nosilca predmeta, kar sem opazil predvsem v letnem semestru.
V primerjavi z današnjim časom mora biti pomembno prometno vozlišče 22. stoletja zasnovano za številne paradigmatske premike. Stavba mora biti v globoki simbiozi z uporabniki – tako z ljudmi kot z vozili. Biti mora odporna proti vremenskim katastrofam, imeti vsaj 1,5-krat večjo kapaciteto obiskovalcev in poslovnih prostorov ter omogočati sprejem dvonadstropnih hitrih vlakov.
Svojo nalogo sem reševal tako, da se celotna postaja podaljša, poveže obstoječo infrastrukturo in ustvari nadstrešek, ki je obziren do eno glavnih osi mesta. Obstoječi gabariti ob postaji se odstranijo, saj tako lahko potnik »vidi« mesto, ko prispe. Poleg tega se nadvišajo obstoječi peroni, da omogočajo vkrcanje v dvonadstropne hitre vlake, pod postajo pa je dodanih dodatnih 6000 m² komercialnih prostorov.
