Izkušnja in utrip mesta

Za izmenjavo sem izbrala barcelonsko fakulteto za arhitekturo ETSAB (Escuela Técnica Superior de Arquitectura de Barcelona).
S svojo Erasmus izkušnjo sem na splošno zelo zadovoljna in zelo sem vesela, da sem se kljub pandemiji v zadnjem momentu zanjo tudi odločila. Ne glede na celotno situacijo smo bili s strani univerze redno obveščeni o vseh ukrepih in morebitnih spremembah.

Sama fakulteta se nahaja na obrobju mesta, kjer so v bližini različne fakultete različnih strok. Pravega zaprtega kampusa sicer nimajo, ampak je vzdušje v tem predelu zelo sproščeno, polno študentov različnih narodnosti, kultur. Lokacija je lahko dostopna, tako za pot iz centra mesta do fakultete s podzemno železnico potrebuješ cca 20 minut, saj le-ta vozi na par minut. Veliko dela sem opravila na daljavo od doma, nekajkrat na mesec pa smo se pri različnih predmetih dobili v živo. Pri predmetu Projektiranje smo korekture zaradi tople klime Barcelone lahko opravljali na strehi šole, kjer sem imela tudi edino možnost se spoznati z ostalimi sošolci in drugimi študenti arhitekture.

ETSAB me je presenetil z vsemi programi, pomočjo in delavnicami, ki jih ponujajo svojim študentom. Tako lahko v eni stavbi najdeš skupne delavnice za izdelavo maket z vsemi delovnimi pripomočki, laserje za izrez, trgovinico z materiali, kopirnico itd.
Program šolanja je nekoliko drugačen od našega. Veliko prednost sem videla predvsem v znanju različnih programov. To jih učijo preko predmetov od drugega do petega letnika. Pri njih seminar (projecto) poteka 1 semester in se opravlja vsak semester pri drugem profesorju,  z drugo nalogo, glede na študijski plan, ki je predviden  za določen letnik. Posledično se seminarskemu projektu posvetijo bistveno manj kot na naši fakulteti.  Velik poudarek dajejo 3D modeliranju, s samim konceptom se ne ukvarjajo predolgo. Seminarski projekt se razvija s pomočjo nalog (sprotne oddaje), ki se med seboj povezujejo, nadgrajujejo in na koncu sestavijo v končni projekt.

Ob misli na Barcelono se spomnim na živahno mesto, polno različnih kultur, raznolike arhitekture, pa vendar mi je ta izmenjava pokazala še drugo bolj umirjeno plat mesta. Zaradi korona situacije je bilo mesto sprva precej bolj prazno, kot sem ga bila vajena iz prejšnjih obiskov. V mestu ni bilo turistov, La Rambla je samevala do začetka božičnih praznikov. Po novem letu pa se je življenje ponovno počasi vračalo v stare tirnice. Trgovine, bari so bili ves čas odprti z izjemo 14dnevnim lockdownom v začetku novembra. V nekom obdobju so se nam ukrepi nekoliko poostrili ter nam omejevali zapuščanje mesta Barcelona čez vikend, vendar je samo mesto precej veliko in tega ne opaziš. Španci so navajeni na bolj umirjeno življenje, kjer se vse začne kasneje in vse zavleče pozno v noč. Kljub temu, da Barcelona spada pod Katalonijo, se siesti niso odrekli. Tako se trgovine in podjetja zaprejo nekje med 14:00 in 17:00, bari in restavracije pa med 16:00 do 20:00 .
Že na samem začetku smo preko univerze in raznih dogodkov, ki so jih organizirali, dobili kontakte od ostalih študentov na izmenjavi, tako da druženja ni manjkalo. Veliko smo se družili na prostem, na Barceloneti, na raznih pohodih v okolici, na »bunkerjih« kjer se je druženje nadaljevalo pozno v noč. Univerza je organizirala tudi izlete v različna mesta po celotni Španiji.

Sama sem zaradi negotovosti relativno pozno iskala svojo namestitev in jo rezervirala 3 tedne pred odhodom. V idealnih časih bi verjetno takšno sobo morala rezervirati veliko prej. Nastanitev sem iskala preko spletne strani: badi.com, ki mi je bila tudi nekako najlažja, najbolj pregledna za uporabo. Najemnine so precej visoke v primerjavi z Ljubljano, pri izbiri stanovanja /sobe pa bodi pozoren predvsem na svetlobo, lokacijo in bližino glavnih cest (prometni hrup). Zelo radi ponujajo sobe s pogledom na jašek dvigala, kjer praktično nimaš svetlobe. Lokacija, ki bi se jo izogibala, je El Raval. Gre za zelo gosto poseljeno četrt v samem centru mesta. Tu živi ogromno priseljencev, ulice veljajo za bolj nevarne, kjer se ni pametno zadrževati predvsem ponoči.

Fakulteta in študijski proces

Seminarski projekt je temeljil na sprotnem nadgrajevanju prototipa, ki sem ga izdelala v samem začetku. Kot referenco, katero sem preučevala in iz katere sem črpala navdih, mi je bila dodeljena Villa Sarabhai arhitekta Le Corbusiera. Z nalogami preko celotnega semestra smo oblikovati prototipe za različne potrebe uporabnika ter jih nato uporabili na resnični lokaciji.

Za končni seminarski projekt sem si izbrala lokacijo v centru Barcelone. Soseska El Raval, velja za najbolj gosto poseljeno sosesko, kjer živi veliko priseljencev in kjer je posledično velika stopnja kriminala. Z osebne perspektive opazimo dve stvari: zares ozke ulice, ki so si med seboj zelo podobne in vmesne razširitve – odpiranje prostorov, ki so redki, ampak zato še toliko bolj opazni.
In prav to odpiranje se zgodi na izbrani lokaciji. Tu se nahaja šola sestavljena iz premičnih gradbenih kontejnerjev in propadajoče asfaltno igrišče.

Z mojim projektom sem želela obdržati ta občutek odprtega prostora in ob enem imeti zaprt kompleks, ki od zunaj daje občutek ozke ulice. Istočasno sem s  tem želela zagotoviti varno, zaprto območje, kjer se lahko otroci zadržujejo brez zunanjih nevarnosti mesta.
Na enem delu lokacije zasnujem program šole, na drugem pa oblikujem housing kompleks, na katerem temelji seminarska končna naloga.
V pritličju celotnega kompleksa imamo javni program, ki se nadaljuje v kletnih prostorih, kjer uredim veliko telovadnico za potrebe šole, večnamenska dvorano itd. V pritličju housing enote predvidim coworking prostore, ki so trenutno zelo popularni in iskani v Barceloni. V vrhnjih etažah predvidim stanovanja, ki so zasnovana po navdihu Le Corbusiera.

Vsa stanovanja so dvoetažna. Na vstopni etaži imamo praviloma bivalne prostore, medtem ko imamo v zgornjem delu spalni del. V vmesnih etažah skupnih hodnikov predvidim zazelenitev –  zelene oaze, ki zagotavljajo umirjen pogled iz spalnih prostorov, hkrati pa zelenje pripomore k ohlajanju stavbe v poletnem času, ko je sonce močno in tako varuje stavbo pred pregrevanjem. Pogled na notranje dvorišče je odprt, vendar zavarovan pred soncem s pomočjo perforirane opeke.

Za socialna stanovanja sem uporabila vse tri tipe prototipov, različnih velikosti. Stanovanje na 22m2 za enega ali par, 60m2 za tri, 100m2 za pet ljudi. Skupaj torej lahko v stavbi živi 60 ljudi. Velik poudarek je bil na materialnosti stavbe in na preučevanju svetlobe, zaščiti pred soncem v vročih poletnih dneh. Stavba je zasnovana v kombinaciji opeke in betona. Vmesne etaže stanovanj pa so lahke gradnje iz lesa. Tako kot pri Villi Sarabhi je tudi tukaj zelenje zelo pomembno in je del stavbe. Stanovanja so zasnovana na longitudinalni mreži, ki omogoča naravno prezračevanje prostorov.