Izkušnja, mesto, šola

Bergen sem si kot mesto izmenjave izbral zaradi več razlogov. Eden je moje zanimanje za skandinavsko arhitekturo, drugi je prekrasna narava, ki s sedmimi hribi oklepa in prepreda malo mesto na stiku s Severnim morjem. In tretji je nenavadna arhitekturna šola, kot jo poimenujejo sami. Zakaj nenavadna, pa bom skušal razložiti tekom mojega obujanja spominov.

Preden sem prišel na Norveško je izmenjava informacij med mano in BAS-administracijo potekala gladko. Oborožili so me z vsemi potrebnimi dejstvi, odpisovali so hitro in redno in bili so – vsaj glede na moje dosedajšnje izkušnje z administracijami – nenavadno prijazni. Kljub nepredvidljivi situaciji s Covidom, sem zaradi njihovih informacij o stanju in ukrepih na Norveškem in kaj to konkretno pomeni za mojo izmenjavo, imel dober občutek. Od njih sem prejel tudi informacije kako in kje zaprositi za sobo v študentskem domu, katere dokumente moram imeti s sabo ob vstopu v državo, kdaj se moram na upravni enoti prijaviti za dovoljenje o začasnem bivališču in koliko časa bom zaradi covid-ukrepov ob vstopu v državo moral preživeti v izolaciji.

Na Norveško sem priletel okoli novega leta. 10 dni sem še s tremi erasmus študenti priživel v karanteni enega izmed hotelov. Ker smo lahko hodili ven na sprehode, je samo nas tri, ob prisrčni dobrodošlici Cecilie-dekanja BAS-a, peljala na ogled mesta.

Objekt šole leži na krasni lokaciji neposredno ob morju. Izgleda pa brutalno. Šolo sestavlja 8 nadstropij visok betonski silos in ogromna industrijska hala, ki spominja na zunanja skladišča trgovin z gradbenim materialom. Različni materiali ležijo naokoli. Ogromno lesa, zidakov, jeklenih profilov in vseh mogočih ostankov. Na BAS-u velja pravilo, da kar ni podpisano, ni nikogaršnja last, torej lahko vzameš. Znotraj velike hale sta lesna in kovinarska delavnica, kjer lahko uporabljaš stroje, gradiš makete, pohištvo in eksperimentiraš. Študentje sami neprestano gradijo in izboljšujejo šolski objekt. Zunaj so postavili savno in peč za peko pic, zgradili so prekrasno knjižnico, kuhinjo in jedilnico, letos pa so v veliki hali postavili most, ki povezuje dve etaži. BAS deluje kot ogromen poligon za arhitekturno, umetniško in obrtno eksperimentiranje.

Na višji stopnji, torej 4. in 5. letnik je za študente predviden samo en predmet na semester, ki pa je izjemno kompleksen. Slaba plat tega je, da mi s tem predmetom, ki sem ga opravljal na izmenjavi, niso bile priznane vse obveznosti na ljubljanski fakulteti. Dobra plat tega pa je, da se lahko v temo zares poglobiš, pol leta konstantno razmišljaš o enem projektu in imaš hkrati dovolj svobode in časa, da ga opravljaš v svojem ritmu in na svoj način. V primerjavi v z ljubljansko fakulteto, je bilo delo tukaj bistveno bolj neodvisne narave, če pojasnim bolj eksaktno, se od tebe ni veliko zahtevalo ali pričakovalo. Nihče ni pošiljal grozilnih mailov in izvajal presije nad študenti ali te tekom projekta vodil za roko. Samo od tebe, tvoje volje in motivacije je bila odvisna končna kvaliteta in nivo projekta. Po Bergnu kroži rek, ki pravi da iz te šole pridejo samo najboljši in najslabši arhitekti.

Zaradi epidemije je bila naša seminarska ekskurzija v Köln odpovedana. Zato umetnikov s posebnimi potrebami, s katerimi smo sodelovali, kot tudi lokacije projekta žal nismo mogli obiskati. To je bil zame največji minus epidemije. Ukrepi v mestu pa so bili tekom semestra zmerni. Maska je bila v notranjih prostorih priporočljiva, a ne obvezna. Začasna prepoved klubov in nočnega življenja pa so bili del ukrepov, ki me ni tangiral. Najpomembnejše je bilo zame to, da se fakulteta ni nikoli zaprla. Da smo imeli prostor za skupno delo, diskusije in delavnice, pa čeprav smo bili pogosto študentje sami, brez mentorjev.

Moja izkušnja je bila fantastična. Ljudje na BAS-u so (ne posplošujem!) zanimivi, srčni in odprte narave. Tekom moje izmenjave sem spletel izjemne prijateljske vezi in začel spoznavati arhitekturo iz drugih zornih kotov. Če se je komu uspelo prebiti do sem, bi se na tem mestu rad zahvalil vsem, ki so bili del te zgodbe.

Predstavljeni projekt in delo

KUNSTHAUS KALK – Köln. Hiša za umetnike s posebnimi potrebami.

Gre za široko zastavljen arhitekturni projekt, ki se močno navezuje na uporabnika in naročnika, v tem primeru skupnost umetnikov s posebnimi potrebami, ki ustvarjajo v kolektivu KAT18. Cilj naloge je bilo zasnovati vključujočo umetniška hišo, ki bo zagotavljala primerne pogoje za ustvarjanje, druženje, bivanje in povezavo z lokalno skupnostjo. Gre za prototipni model objekta, ki naj bi imel večji del prostorov namenjenih za ateljeje, delavnice in akademijo v vlogi izobraževalnega centra za umetnike z in brez posebnih potreb. Hkrati je skupnost KAT18 izrazila potrebo po kavarni, menzi in skupnih prostorih, ki so namenjeni tako umetnikom kot tudi lokalni skupnosti.

Lokacija projekta je nekdanje industrijsko območje v Kölnu – Kalk. Hitro se spreminjajoča soseska z dobrimi transportnimi povezavami in opazno mešanico različnih kultur. Mikrolokacija pa se nahaja v ogromnem atriju, ki ga oklepa obroč gigantskih industrijskih poslopij. Gre za relativno preprost industrijski objekt, Halo 63, ki je sestavljena iz jeklenih okvirjev in opečnatih sten. Glavnina svetlobe vstopa skozi prekrasne strešne svetlobnike. Objekt, ki je bil nekoč namenjen tehničnim pregledom traktorjev in večjih delovnih vozil, zdaj počasi propada.

V začetni fazi projektiranja smo en teden namenili spoznavanju z naročnikom. Preko digitalne platforme smo z umetniki komunicirali, spoznavali njihov način življenja in ritem ustvarjanja. Skupaj smo sodelovali v delavnici, kjer smo si opisovali naše vsakdanje prostore, najljubše prostore in sanjske-imaginarne prostore. Ob poslušanju opisovanja prostorov, smo simultano risali in skicirali, saj smo poskušali ujeti bistveno na papir-v risbe, ki so nam tekom projekta služile kot smerokaz česa si naročnik želi. V večini primerov to niso bili fizično oblikovani prostorski elementi, ampak prej atmosfere in počutja, ki so jih umetniki povezovali z določenimi prostori.

Da bi ohranil industrijski značaj objekta in hkrati imel dovolj manevrskega prostora pri definiranju nove prostorske intervencije, sem se odločil, da porušim obstoječe zidove in ohranim skelet jeklene konstrukcije. Ker ima hala 63 manevrske višine za dve etaži, smiselna programska delitev poteka tako, da so v prvem nadstropju ateljeji različnih tipov, ki gradirajo od zaprtega-intimnejšega do odprtega-skupinskega tipa. V pritličju se nahajajo programi, ki potrebujejo dostavo oz. dostop do dvorišča in programi javnega značaja, kjer je predvideno vključevanje lokalne skupnosti. To so različne delavnice, restavracija, odprti delavni prostori, kavarna in glavni element moje zasnove – notranja promenada v vlogi večnamenskega odprtega prostora. Da lahko zagotavljal večjo fleksibilnost prostora, sem se ukvarjal s premikajočimi elementi, ki omogočajo konfiguracije različnih scenarijev. V prvi fazi sem razmišljal o premikajočih se programskih enotah, pozneje pa sem za zagotavljanje fleksibilnosti uporabil rotacijske polkrožne stene. Glede na različne pozicije rotirajočih sten, se funkcija in velikost glavne dvorane oz. promenade konstantno spreminja. Nova betonska intervencija se ne dotika jeklenega skeleta, vendar se v prostorskem smislu z njim prepleta. Z natančnim nadzorom njujne prostorske intersekcije in fizičnega odmika se ustvarja določena napetost in arhitekturni dialog med starim in novim. Nad tremi rotirajočimi stenami sem predvidel betonske stožce. Ena od funkcij, ki jo imajo, je da vnašajo zenitalno svetlobo v globoko v pritličje. Odvisno od pozicije mobilnih elementov, lahko svetloba potuje v različne prostore in ko se razliva po konkavnih oblikah sten, ustvarja prijetne ambiente. Poleg tega ima vsak stožec še sebi lastno funkcijo. V enega je vstavljeno stopnišče in je glavna vertikalna os objekta. Drug je oblikovan v avditorij, v tretjem pa se nahaja betonska košara, kjer posameznik lahko najde umik iz vrveža, v osami kontemplira in iz majhnega kotička opazuje kos neba.

FILM: https://youtu.be/2ITm-WIDf6c