Izkušnja in utrip mesta
Firence in njihovo zgodovino pozna praktično vsak. V Firencah dobi človek vse, kar si zaželi; od klasične italijanske kulture, prelepe arhitekture pa vse do neverjetne hrane in vrst vina. Mesto je relativno majhno, vsaj njegov center, ki se ga da z malo dobre volje prehoditi brez kakršnegakoli problema. Po mojem mnenju ima mesto par glavnih srečišč in sicer Piazza del Duomo, Piazza della Signoria in Pallazo Vecchio, Piazza Santa Croce, Piazzale Michelangelo in postaja Stazione Santa Maria Novella. Slednja je bila tudi moja, v centru vstopna, postaja na tramvaj, ki me je v le dvanajstih minutah pripeljal štiri kilometre izven centra do študentskega kampusa, kjer sem preživljal večino svojega časa.
Če se vpraša mene, priporočam vsaj prvih 6 mesecev življenja v kampusu popolnoma vsakemu študentu. Že v svojih prvih dneh tam sem spoznal ogromno ljudi, špancev, portugalcev in predvsem italijanov, s katerimi sem lahko vadil svoje znanje italijanščine. V kampusu sem imel svojo sobo s kopalnico, skupna kuhinja pa se je nahajala v pritličju. Kljub malo smešnemu prizvoku se je v resnici v kuhinji odvijalo največ druženja ob skupnem kuhanju, največ zabav in skorajda celonočnih pogovorov. Kampus je imel tudi sobe za učenje, namizni nogomet, biljard in fitnes, tako da družbe v resnici nikoli ni zares manjkalo. Če sem se tako hotel družiti, sem se iz petega nadstropja preprosto spustil do pritličja, če pa sem, redkokdaj seveda, hotel imeti svoj mir, sem odšel v svojo sobo; v resnici še takrat še zmeraj ni bilo 100% miru, saj je zmeraj kdo od prijateljev prišel trkat na vrata in me vabil na fitnes ali pa na “best of three” pri biljardu ob kozarcu piva.
Kar cenim najbolj pri tamnkajšnjem življenu poleg seveda študijskega procesa in izpopolnjevanju italijanščine so prijateljstva, ki sem si jih ustvaril. Nekaterih verjetno ne bom nikoli več videl, z nekaterimi pa smo se od februarja pa do danes že večkrat videli, tako v Sloveniji kot v Italiji, na Portugalskem in celo Hrvaškem.
Fakulteta in študijski proces
Kar sem že takoj na začetku opazil pri Università degli Studi di Firenze je njihova široka ponudba smeri in predmetov. Tam imajo študentje v okviru univerze na voljo izbirati med smermi vse od arhitekture (3+2 ali enovit študij), industrijskim dizajnom pa vse do fashion dizajna in marketinga. Imel sem samo tri predmete, saj imajo predmeti tam več kreditnih točk kot pri nas in sem tako lahko le z enim predmetom tam nadomestil dva predmeta pri nas.
Glavna sta bila Laboratorio di progettazione urbanistica (urbanistično načrtovanje) in pa seveda Laboratorio di progettazione 5, kar pri nas poznamo kot seminar.
Pri tem predmetu smo se osredotočali na manjše mestece Montelupo, dvajset minut iz Firenc. Mestece je znano predvsem po keramiki, po keramičnih izdelkih in po njegovi rdeči barvi, Rosso di Montelupo. Naš cilj tam je bil preurediti in revitalizirati glavni most, ki poteka čez majhno rečico, skorajda potok in hkrati ob tej isti rečni strugi ustvariti majhne hiške za različne potencialne umetnike, ki bi za določen čas prišli tja bivat in ustvarjat. Delo je potekalo v skupinah in tako smo italijan Paulo, nemec Henning in jaz razvili sicer ne precej zahteven, a kljub temu prijeten in zanimiv projekt, poimenovan The Art Box. Tri hišice smo sprojektriali tako, da se v vseh pritličjih nahajajo ateljeji, med seboj ločeni z vrtljivimi stenami; tako smo potencialnim umetnikom dali možnost ustvarjati v svojem miru in tišini, v času razstav pa bi se vsi trije združili, zavrteli ločevalne stene in s tem dobili en skupen velik prostor, namenjen eni veliki skupni razstavi. Objekte smo naredili iz lesa in jih po videzu poskušali čim bolj približati arhitekturi Montelupa, hkrati pa jih pustili izstopati na moderen način; s tem smo poskušali prikazati nekakšno “sivo cono” med starim in novim.
Pri revitalizaciji mostu pa smo se odločili za most, primeren samo za pešce, kjer bi se te lahko tam v miru sprehajali in se umes usedli na klop, pritrjeno na strukturo, pokrito z rastlinjem, ki poteka po sredini mostu in tako uživali v poletni toplini in pogledu na reko in mestece.
