Izkušnja in utrip mesta
Kljub temu, da pri odločitvi za izmenjavo Leuven ni bil moja prva izbira, je to postal zelo kmalu. Je majhno študentsko mesto, v neposredni bližini Bruslja. Letalske in izjemno dobre železniške povezave omogočajo enostaven dostop. S svojim starim mestnim jedrom te hitro očara, ob večernih urah smo pogosto zahajali na Oude markt, kjer je vsak večer mrgolelo študentov, tistih na izmenjavi in prav tako domačih. Mesto ti hitro priraste k srcu, ob poznih popoldnevih v parku, kjer se zbirajo mladi in stari in mladi, se hitro počutiš domače.
Čeprav sem dobila občutek, da je fakulteta manj zahtevna, kot v Ljubljani, pa je bilo delo, predvsem na seminarju, bolj naporno. Belgijci so namreč izjemno zaprt narod in tudi niso navajeni dela v seminarju, kot to počnemo pri nas, zato se večino dela opravi doma v študentski sobi. Seveda pa je KU Leuven ena izmed boljših univerz na svetu, predavanja so bila kvalitetna in sistem je do potankosti urejen. Izjemno sem vesela, da sem sobo dobila v študentskem domu Studax. Je v neposredni bližini železniške postaje, kar mi je verjetno precej olajšalo selitev in tudi potovanja po Belgiji. Žal je to tudi pomenilo, da je od kampusa precej oddaljen, cca. 40 min hoje. V študentskem domu je bilo 11 nadstropij, ki so bila ločena na levo in desno stran. Na vsaki strani je bilo prb. 13 sob, ki so si skupaj delile eno kuhinjo. Vsaka soba pa je imela svojo (sicer izjemno malo) kopalnico. Na strehi, od koder je čudovit razgled na mesto, smo preživeli ogromno časa, v pritličju pa se nahaja tudi ‘common room’. Predvsem pa sem vesela, saj so v mojem nadstropju prebivali študentje, ki so bili prav tako na izmenjavi. To nam je omogočilo, da smo se zelo povezali. Obiskali smo Bruselj, Ghent, Brugge, belgijsko obalo, Pariz, za King’s day smo odšli tudi v Amsterdam. Taka prijateljstva ostanejo še dolgo, vesela sem, da sem s svojo družbo ostala v stiku, ter smo se že do zdaj po izmenjavi kar nekajkrat srečali in skupaj potovali. Kot že prej omenjeno, dobre železniške povezave omogočajo potovanja po celotni Belgiji, prav tako so za vikend karte za vlak za polovico cenejše. Pametno je, da se študentska soba poišče čim prej, pa tudi kolo je v Leuvnu obvezna oprema – obstaja ogromno trgovin, kjer lahko najameš kolo za nekaj mesecev; verjetno bolj poceni varianta, na koncu pa nimaš težav s tem kam dati/prodati kolo. Leuven bi definitivno priporočala vsem, saj daje vtis domačnosti, počutiš se varno (tudi ponoči), predvsem pa zaradi ogromnega števila študentov spoznaš veliko zanimivih ljudi od vsepovsod.
Fakulteta in študijski proces
Hal 9 je del nekdanjega Grand Central Belge in je 74 metrov dolga industrijska hala. Od 19. do 20. stoletja je bilo nekdanje mesto za popravilo in vzdrževanje vlakov več zasebnih železniških podjetij.
Monumentalnost obstoječe strukture je tisto, kar mi je bilo najprej všeč. Zato sem želele ohraniti lepoto tega oboda.
Ohraniti obstoječe, njegovo grobost, monumentalnost, ohraniti vse to, a tudi izboljšati z obnovo nekaterih delov. Ohranila sem prvotno rabo stavbe, torej prostor, kjer lahko ljudje delajo – v preteklosti so popravljali vlake, danes pa izdelujejo umetnine.
Kot že omenjeno, sem ohranila originalno lupino, edini poseg v obstoječo konstrukcijo je izdelava dveh lukenj za nove vhode.
Ponovno sem odprli okna, ki so bila zaprta z lesom, ohranila pa sem vse stene, odprtine in konstrukcijo strehe. Prenovila streho, dodala izolacijo, a ohranila sedanje odprtine v njej.
Po analizi Leuvna sem odkrila pomanjkanje večjih ateljejev v mestu. Obstaja nekaj manjših ateljejev, kot so Cas-co, Opek, Kneph in Bac Art, vendar umetniki nimajo prostora ustvarjati večjih monumentalnih umetniških del. Zato sem se odločila, da veliki zapuščeni hali podarim nov namen – ustvariti nov Center za monumentalno umetnost. Center vsebuje velike ateljeje, avditorij za predavanja in seminarje o umetnosti, cohousing za umetnike, kavarno in čitalnico. Na voljo so tudi servisni prostori za omarice, stranišča,.. Najpomembnejša vsebina centra pa je seveda umetnost sama.
Koncept je bil ohraniti lupino, se je ne dotikati in jo uporabiti za organizacijo prostorov. Preprosti volumni, ki še vedno kažejo grobost okolice. Zato sem za načrtovanje volumnov uporabila mrežo in različne višinske omejitve, ki jih ima lupina. Mrežo lupine tvorijo stebri, ki so del obstoječih sten.
Različne višinske omejitve so višina nivoja ulice, višina dvojih velikih vrat, višina do začetka steklene fasade in višina do železne konstrukcije strehe. Za vse povezave (horizontalne in vertikalne) sem uporabila samo en material: mat črno kovino.
Vsak material predstavlja svojo življenjsko dobo : 100 let: beton
Beton sem uporabila za stvari, ki bodo zdržale zelo dolgo zaradi njegove monolitnosti. Tako kot tla in avditorij. Beton je reflektiven, da se lahko odsevata svetloba in umetnost.
50 let: gradbena opeka
Za ohranjanje grobosti obstoječega sem uporabila gradbeno opeko, ampak tudi zato, da je uporabljena za njen pravi namen: nošenje teže.
15 let: mat črno jeklo
Črno mat jeklo je uporabljeno za vse vertikalne in horizontalne povezave (stopnice, dvigala, prehodi, vrata, okna). Te elemente je mogoče enostavno spremeniti zaradi povezave z drugimi materiali. Vstavljena so bila industrijska okna, da v ateljeje in prostore preide čim več svetlobe. Izbrala sem kovino, ker daje lep kontrast opeki. Opeke predstavljajo grobost in tradicijo, a kovina daje stavbi pridih modernega in sodobnega.
6 mesecev: umetnost
Umetnost je najmanj trajna vsebina stavbe. Spreminja se mesečno, tedensko ali celo dnevno, odvisno od projektov in instalacij, ki se izdelujejo v delavnicah in ateljejih.
