Izkušnja in utrip mesta
Ta kratek zapis o moji izkušnji v Lizboni na Portugalskem bo zagotovo zelo pristranski, namreč je mesto pod tem soncem, v katerega sem že od nekdaj zaljubljena. Izkušnje, ki so me obogatile tam, pa so to zaljubljenost še dodatno eksponirale na neskončno potenco. Mogoče je bolje, da mi ne verjamete čisto vsega. Vsako doživetje tujega okolja, klime, tal pod nogami, vetra v laseh, preizkušanja kulinarike in prepletanja spoznanstev je edinstveno in personalizirano. In tukaj je moje. Začelo se je v septembru lani, torej 2023. To naj bi bil tudi moj prvi ‘pravi’ stik s tujino, v smislu življenja drugje, drugje kot doma. Jokala sem se ker zapuščam vse kar imam in poznam, imela sem občutek, kot da odhajam za vedno. No, nisem se prav zelo motila. Lizbona je mesto tisočerih kultur in neskončnega sonca, tega, ki je vedno na nebu, brez družbe oblakov in tega, ki živi v srcih tamkajšnjih ljudi. In ta način življenja te kaj hitro prevzame. Kako težko pa se je vsak dan prebuditi v sončno jutro? In kako težko ti k srcu zrastejo ljudje, ki se jim oči iskrijo, ko prideš v njihovo prodajalno, jih pozdraviš z bom dia in naročiš kavo za 0.80 eur. Ja res je, tudi takih je še veliko, poleg tistih za 5 eur, ki sicer prevladujejo. Sama sem preferirala skrite kotičke, kjer vsake toliko lahko povadiš svojo portugalščino, a se niti ne izogneš vsem raznim bistrojem s tujo hrano, ki je božanska prav povsod. Tudi z nastanitvami je podobna zgodba. Tujci za iskanje večinoma uporabljajo že znane platforme, kjer se cena sobe giblje okoli 500 eur, če se išče od ust do ust, je ta lahko tudi znatno manjša.
Kar ti najbolj spremeni ritem bitja srca je to, da se, kadarkoli imaš vsaj malo časa, vkrcaš na vlak ali avtobus, ki te v petnajstih minutah pripelje na dih jemajočo plažo. Peščeno plažo brez konca, z valovi in ‘belimi penicami’, ki jo lahko vidimo na National Geographic fotografiji. Poleg tega pa si predstavljajte še, da je to najbolj zahodna Evropska država. Včasih si zaželiš, da bi se dan že končal, pa se kar ne. Samo mesto ima podzemni sistem, tudi avtobusi te pripeljejo povsod, Uber pa je sicer najcenejše prevozno sredstvo od vseh, kar hitro lahko postane velika razvada. Jaz sem se posluževala hoje po klancih in drsečih tlakovcih, a kaj ko se nisem in se nikoli ne bom naveličala pogledov po tem pisanem mestu, s tako živahno energijo, da niti moj najslabši dan tam, nikoli ni bil zares slab.
Fakulteta in študijski proces
Sprejeta sem bila na Instituto Superior Tecnico, ki ima poleg prevladujočih inženirskih in znanstvenih programov, tudi arhitekturnega. Sama fakulteta je bolj kot kampus, z vsemi menzami, kavarnami, celo parkom in trgovino. Prostora za druženje in spoznavanje je veliko. Njihova študentska organizacija je zelo aktivna. Sama sem bila v univerzitetni odbojkarski ekipi s katero smo se prebile tudi na državno prvenstvo in nato preživele tedenski turnir na severu države. Opravljala sem peti letnik, zato izbor predmetov ni bil prav velik. Poleg seminarja sem imela še dva predmeta, enega bolj tehničnega in drugega, ki je temeljil na teoriji. Seminarski del je potekal v skupinah po 3, zaželjeno mešanih, vsak naj bi imel enega ‘lokalca’ in dva tujca. Obseg dela bi zagotovo lahko primerjala s tem pri nas, fakulteta je odprta tudi ponoči, tako da nam tudi delo takrat ni ušlo, vsaj pred kakšno seminarsko predstavitvijo. Z jezikom ni težav, vsi govorijo angleško, z veseljem tudi pomagajo. Moja izkušnja s študijem je bila res zelo pozitivna. Očitno tako zelo, da sem se svoj zimski semester izmenjave odločila podaljšati še s prakso tam. Težav z iskanjem nisem imela, je sicer res, da so najpočasnejši narod na tem planetu, v čisto vsem, vendar se hitro navadiš in na koncu spoznaš, da je še prav tako. Naučiš se potrpežljivosti. Po dveh mesecih sem dobila odgovor od Pedro Ressano Garcia Arquitectos in kmalu sem videla, da je bilo čakanje vredno. Tudi izkušnja z delom tam je bila bogatstva vredna. Če bi lahko, bi vse skupaj ponovila, a čas se ne ustavlja in vsak dan naj bo nova preizkušnja. Vem le, da jih jaz od takrat naprej išem tam.
