Izkušnja in utrip mesta

Fakulteta za arhitekturo v Lizboni je precej drugačna po funkcionalnosti ter programa, kot v Ljubljani. Stavba fakultete je bila v sklopu študentskega kampusa v delu Arrierio v neposredni bližini centra, in je del Instituta Superior Tecnico. Delo na fakulteti v zimskem semestru, tudi med pandemijo, ni potekalo online, smo pa bili razdeljeni v dveh skupinah, kako bi lahko vsaka skupina hodila na fakulteti vsak drug teden. Njihov magistrski  program je bil v angleščini za vse študente pa sem zato bila v skupini z rednimi študenti. Profesorji so bili vedno dosegljivi in pripravljeni pomagati. Razvoj seminarskih projektov ni bil zelo zahteven, ker smo imeli korekture dvakrat vsak drug teden. Profesorji so bili odprti za ideje študentov in so postopoma usmerjali naše projekte. Lahko rečem, da je fakulteta nekoliko bolj tehnična kot umetniška. Veliko so nas motivirali brati in pisati, tudi skicirati in uporabljat analogne tehnike učenja. Veliko pozornosti so dajali analizi projektov ter podani lokaciji za naše seminarske projekte.  Bilo je zanimivo delati na drugačen način kot sem navajena, obenem naučit se več o njihovi arhitekturi in zgodovini o čemer sem prej zelo malo vedla. Poleg seminarske naloge, smo imeli tudi teoretične izpite in opravljali reazlične raziskovalne naloge. Poleg veliko novih stvareh ki smo se učili, zanimivo je bilo da pri predmetu Building studies smo velikokrat uporabljali program Microsoft Excel za izračun termalne, akustične ter prezračevalne lastnosti stavbe, kar do sedaj na naši fakuleti nikoli nismo. 

Lokacijo sem izbrala zaradi zanimanja glede druge kulture, drugačnega ‘lifestyle’ načina in seveda popolnoma drugačnih klimatskih pogojev. Že na samem začetku sem bila presenečena nad razvojem Lizbone. Urejenost mesta, mestni promet, dostopnosti, vzdušje mesta in njegova energija. Skupaj s študijem o njihovi arhitekturi mi je bilo zanimivo videti, kako se je mesto razvijalo in odzvalo na vse zgodovinske trenutke. V mestu je bilo vse digitalizirano z veliko natančnostjo, od prometa do urejanje administrativnih zadev preko spleta, kar je bil veliki plus za nas, ki smo prvič prišli v mesto. Kot sem že pričakovala, lokalni ljudje so bili zelo prijazni, in ustrežljivi. Skoraj vsi mladi prebivalci so govorili angleško, sporazumevanje je potekalo enostavno. Lahko tudi rečem, da je Lizbona mesto z velikim številom univerz in študentov. So zelo internacionalno orientirani in lahko spoznala ljudi od povsod vključno izven Europe. Kot pravijo, Lizbona je mešanica vseh tipov kultur in nacionalnostih, ljude ki odlično skupaj sobivajo. Vsaka univerza v Lizboni ima svoj kampus in študentske domove, tako da je vse bilo v neposredni bližini. Študenti ki so bili na izmenjavo niso imeli možnost za namestitev v študentskem domu, zaradi pomanjkljivost prostora. Študentska stanovanja so pa bila zelo cenovno dostopna, in nasploh vse je bilo ceneje kot v Sloveniji. 

Poleg visoke funkcionalnosti mesta, Lizbona je eno najlepših mest v Evropi. Dih jemajoče mesto, z monumentalnim karakterjem, od katero se nikoli ne moreš naveličati. Dobro omrežje podzemne železnice je omogočilo hitri dostop do vsakem delu mesta, a poceni avtobusne karte pa, so omogočili da lahko hodimo na plažah in potovati v drugih mestih. 

Poleg številnih novih prijateljev iz celega sveta ki sem jih spoznala, sem tudi sodelovala v različnih aktivnostih kot je: city electrical bike tour, surfanje, jadranje ipd. 

Fakulteta in študijski proces

Naša naloga je bila oblikovati javni center za sodobno umetnost, namenjen eksperimentiranju in raziskovanju uprizoritvenih in vizualnih umetnosti. Lokacija, ki nam je bila dodeljena, je edinstvena v mnogih pogledih. Preden smo se lahko potopili v obseženemu programu, smo si morali zastaviti vrsto vprašanj v zvezi z urbanističnimi in zgodovinskimi vrednotami, ki jih zagotavlja ta monumentalna zgradba na vrhu hriba Santana, najbolj znana kot: Bivša bolnišnica Miguela Bombarda (Former Miguel Bombarda Hospital).

Kakšna bo nova intervencija, ki bo sodobna, a tudi povezana z lokacijo?

Kakšen je pomen praznin, praznih prostorov v mestu?

Ali jih je treba zapolniti, ali potrebujejo samo ponovno opredelitev?

Ali lahko prispevajo k skupnosti?

Katero javnost želimo pritegniti?

Katero vrednost želimo vrniti mestu?

V središču Lizbone, ki gleda na živahno mesto, se dviga hrib Santana. Mestna četrt, ki je bila vedno polna verskih hiš, zdaj nemo čaka na nov namen. Nekdanja bolnišnica Miguel Bombarda, ki dominira na hribu, je bila prazna že vrsto let in potrebuje ustvarjalnega mojstra, ki bo ponovno aktiviral stran in ponovno promoviral sosesko.

Bolnišnica Miguel Bombarda je bila prva psihijatrijska bolnišnica na Portugalskem osnovana leta 1848, ki se je takrat imenovala Bolnišnica Rilhafoles. Bolnišnica je bila prvotno samostan Rilhafoles ali Casa da Congregação da Missão de Rilhafoles. Po izumrtje verskih redov na Portugalskem, in zahvaljujoč velikemu obsegu nekatere zgradbe, glavne dejavnosti ki so bile uvedene so bile povezane z zdravjem. Vsaka stavba ima svojo zgodovino in poseben značaj, ki izjemno dodaja k arhitekturni vrednosti enemu zgodovinskemu mestu

Sem spadajo glavna stavba z samostan in cerkev, kopališče, ambulante in varnostni paviljon (The Security Pavilion) v katerem je trenutno muzej umetnosti bolnikov in nevroznanosti Miguela Bombarde, ter se nahaja največja zbirka umetniških del v državi.

Contemporary Art Center 

Ob zgodovinski in geografski hrbtenici hriba Santana, prijeten trg omogoča dostop do novega zanimivega mesta v Lizboni. Sodobno umetniško središče oblikuje nove praznine, ki čakajo, da jih ljudje odkrijejo. V projektu je na novo izumljen starodavni zid okoli bolnišnice. Posledica tega je neprekinjena meja, ki na eni strani lomi brneče mesto od spokojnosti odprtih prostorov, na drugi strani pa služi tudi kot direktna povezava. 

Združitev antičnega zidu s stavbno mrežo omogoča tekoči prehod umetniškega centra iz obstoječih starih struktur v sodobne koncepte. Glavna os med Security Pavillion-a in samostanom nekdanje bolnišnice Bombarda se ohranja, medtem se pa oblikujejo vmesni zeleni parki in prostorske praznine. 

Ena velika in javna, druga skromna in zaščitena. Vsaka poteza na tej lokaciji je bila narejena z največjo natančnostjo in skromnostjo, da bo intervencija nezahtevna in minimalna, pri čemer je pozornost usmerjena k pomembni dediščini, katera že monumentalno definira hrib Sant’Ano . 

Projekt je samo urbanistično zasnovan, služi kot dodatek kompleksa bolnišnice in vsebuje sodoben umetnički program z namenom re-aktivacije zapuščene lokacije.

Volumen objekta je sestavljen iz elegantnega konstrukcijskega sistema, ki je popolnoma združen in prilagojen s terenom. Program sodobnega umetniškega centra je razvit v hibrid ki se neprekinjeno igra med prazninami, terasami in volumni. 

Aktivnosti so postavljeni na premišljenih točk, kot vozlišča, ki postanejo praznine katere inicirajo na spremembo programa.Prostori so delno pokopani na eni strani, delno so pa nad zemljo.