Izkušnja in utrip mesta

Lizbona, hribovito in barvito mesto ob Atlantiku, je prostor, ki hkrati ponuja veliko miru in živahnega utripa. V zgodnjih jutranjih urah so ulice prazne, redko kaj se odpre pred 8.30. Nasprotje jutranjemu miru pa so živahni popoldnevi in dolgi večeri. Sicer pestro ulično dogajanje v hladni polovici leta občutno zamre –  v dolgih deževnih mesecih se tako pokaže morda nepričakovani obraz Lizbone: spolzke ulice tlakovane s kockami, v katerih se odsevajo mestne luči, jutranja megla, ki ob prihodu na faks zakriva sicer čudovit razgled na mesto in nenehen pršec, ob katerem se zdi uporaba dežnika nesmiselna, a te vselej premoči. Ob relativno konstantnem vremenu se nekoliko izgubi občutek spreminjanja letnih časov, te pa na to opominja dogajanje v mestu. Piti kuhanček na božičnem sejmu, ki se odvija na dveh lokacijah v centru mesta, brez da bi pri tem zmrzoval, se sprva zdi kar malce čudno.

Zaradi milih temperatur pa je možno zimske sončne dni izkoristiti za skok v morje ali izlet v hribe. Tudi sicer je Lizbona dobro izhodišče za raziskovanje Portugalske – do večine mest je lahko priti z javnim prometom, na voljo so ugodne povezave s Flixbusom ali vlakom. Je pa pri uporabi javnega prometa dobro imeti veliko potrpljenja. Tako v samem mestu, kot tudi na drugih koncih Portugalske, predvsem avtobusi vozijo po svojih, ostalim večinoma ne znanih urnikih, kar pogosto pomeni veliko čakanja in bolj ali manj sprotnega planiranja potovanja.

Naprotno pa je dobro v naprej poiskati stanovanje, saj se to sicer težje najde, tudi cene sob so večinoma višje kot v Ljubljani. Sicer pa so stroški bivanja primerljivi, hrana je pogosto cenejša, javni promet pa je od novega leta 2024 brezplačen za študente.

Mesto ponuja veliko raznolikih dejavnosti, tako športnih kot kulturnih. Z vlakom so lahko dostopne plaže za surfanje, promenada ob reki lahko služi kot trasa za tek ali kolesarjenje, zelo dostopne so tudi ure joge, fitnesi, veliko je eramus organiziranih dejavnosti.

V Lizboni so me najbolj navdušili parki, bližina morja in studii keramike, ki so razprešeni po mestu. V enem izmed slednjih sem tudi sama obiskovala sprva tečaje, nato pa samostojne ure oblikovanja. Poleg samega dela se mi je dopadla raznolika skupnost ljudi, ki se je oblikovala v delovnih prostorih studia.

Fakulteta in študijski proces

Lizbonska fakulteta za arhitekturo se nahaja na robu mesta, ob parku Montsanto s pogledi na prepoznavni Most 25. aprila in drugo stran reke Tagus. Prostore si fakulteta deli še z drugmi oblikovalskimi smermi. Predavanja in vaje potekajo v svetlih učilnicah, opremljenih z velikimi mizami za delo. Ker tudi seminar poteka v eni izmed učilnic in ne v posebnih, seminarskih, prostorih, si je za individualno delo potrebno poiskati drug prostor na fakulteti, kar pa običajno ni težko – poleg prostih učilnic so na voljo še delovna mesta v knjižnici ali manjši kotički ob učilnicah, ki pa so običajno natrpani z maketami.

Sproščeno uvzdušje prostorov fakultete se odraža tudi v načinu dela. Predavanja potekajo čez cel dan, običajno trajajo dve uri. Sprotnih oddaj, razen na seminarju, ni veliko. Večina predmetov poteka v angleščini, v kolikor so predavanja v portugalščini pa profesorji običajno ob koncu naredijo krajši angleški povzetek predavanega. Izpitna obodbja v januarju in juniju so mirna, izpitom se laho z oddajami pred izpitnim obdobjem popolnoma izogneš in tako ta čas izkoristiš za izlete, raziskovanje mesta ali udejstvovanje v aktivnostih, ki jih ponuja.

Seminarske skupine sestavlja približno 30 študentov, korekture potekajo dvakrat tedensko, niso pa obvezne. Izbira lokacije in programa je nekoliko omejena oz. je ta določena v naprej. Vsi študentje se tako ukvarjajo z isto temo in programom. Ker je celoten proces projektiranja skrajšan na en semester, se v roku enega študijskega leta naredi dva projekta.

Sama sem bila v seminarju, ki je obravnaval obomočje Almade – mesta na drugi strani reke Tagus, južno od Lizbone. V prvem semestru smo se večino časa ukvarjali s širšim območjem in bolj ubranističnim načrtovanjem: zasnovati je bilo potrebno novo ureditev sicer degadiranega inudstrijska območja. Ta del je potekal v skupinah po 5 študentov, proti koncu semestra pa si je vsak izbral posamezen obejkt urbanistične zasnove in v njem načrtoval stanovanja. V drugem semestru smo obravavali manjše območje na severu Almade, kjer smo morali zasnovati bazen oz. javno kopališče. Tudi tokrat je bila prva faza – študij primerov in izhodišče oz. koncept – delo večih študentov, vsak pa je nato na podlagi tega projekt do konca razvil sam.