Izkušnja in utrip mesta

Madrid je sončno in živahno mesto, kjer te na vsakem vogalu čaka nekaj zanimivega – naj bo to ulična umetnost, Rastro boljšji trg ali tapas bar, kjer se lahko ustaviš na prigrizek in kozarec tinta. Ljudje so odprti in gostoljubni, življenje je cenovno dostopno, večina znamenitosti pa brezplačna ali ima velike študentske popuste. Cene hrane in pijače so primerljive z ljubljanskimi, pogosto celo ugodnejše, izbira pa veliko širša. 

Poleg tega je iskanje stanovanja enostavno, saj spletne platforme omogočajo hitro in pregledno iskanje. Najemnine so za center mesta razmeroma dostopne, mestni javni prevoz pa zagotavlja povezanost z vsemi deli mesta.

 Fakulteta in študijski proces

V Madrid sem se odpravila sama, a sem hitro spoznala ljudi, s katerimi smo ustvarili prijateljstva, ki trajajo še danes. Vsak dan sem imela priložnost raziskovati nove kotičke mesta, spoznavati različne kulture in hkrati uriti jezikovne spretnosti. 

Eden največjih izzivov je bil študij v španščini, saj so bila predavanja in gradiva v tujem jeziku, a sem se z nekaj predznanja jezika hitro navadila. Profesorji so bili večinoma razumevajoči do Erasmus študentov in omogočili, da smo lahko določene izpite opravljali v angleščini.  Ob tem sem spoznala drugačne pristope k delu in razmišljanju, kar mi je ponudilo nov vpogled v arhitekturo in njen odnos do lokalnega okolja. Takšna izkušnja presega tisto, kar lahko pridobiš na domači univerzi – gre za neposreden stik z raznolikostjo, ki arhitekturo spreminja iz teorije v prakso.

Univerzitetni sistem se je precej razlikoval od domačega. Seminarje smo izbirali na podlagi predstavitev projektov na začetku leta, pri čemer so posamezni seminarji trajali le pol leta. Zaradi tega je bil poudarek na analitičnem delu manjši, potek dela pa bolj strukturiran. Največji problem univerze je bilo pomanjkanje stalnih delovnih prostorov – seminarji in predavanja so se odvijali v manjših učilnicah, kar je pomenilo, da smo pogosto iskali prostore za delo v drugih delih fakultete, kavarnah ali doma.

Prijetno presenečenje je bila razporeditev prostih dni in možnost opravljanja izpitov s kolokviji, kar je pomenilo, da sta januar in junij večinoma ostala prosta – idealna priložnost za potovanja. Obiskala sem Kanarske otoke, Sevillo, Toledo in Portugalsko. S seminarjem smo odšli na dvodnevni arhitekturni izlet v Corrubedo.

Marsikoga skrbi, da bo z izmenjavo izgubil leto doma in prekinil stike z znanci.. Ko sem se vrnila v Ljubljano, se ni spremenilo prav nič – isti ljudje, isti ritem, iste rutine. In vendar je bilo vse drugače, ker sem se spremenila jaz. V enem letu sem doživela več, kot bi v običajnih okoliščinah potrebovala leta. Madrid je pustil globok pečat, čeprav zdaj obstaja le še v spominih. A namesto nostalgije čutim hvaležnost – za vse, kar sem doživela, in za prijateljstva, ki še vedno trajajo.

Ta izkušnja me je pripravilo na nove priložnosti in dogodivščine. Morda še eno Erazmus izkušnjo naslednje leto?