Izkušnja in utrip mesta
Politecnico di Milano je zelo velika mednarodna univerza. Campus Leonardo na katerem se odvija študij arhitekture sestavlja 25+ stavb in je le eden od treh kampusov univerze. Politecnica je ena ključnih mednarodnih univerz v Italiji zaradi česar je okolje polno ne le Erasmus temveč tudi rednih mednarodnih študentov iz celega sveta. Na kampusu je velika mešanica inženirjev, fizikov, matematikov, arhitektov in že ob prvem obisku dobiš občutek da si del velike študentske skupnosti. Pred kampom stoji tudi park, ki je ob sončnih dnevih zbirališče za kosila, kave … ob večerih pa prostor druženja, glasbe, zabav ipd.
Zaradi velike mednarodnosti univerze se študij deli na italijanski in angleški jezik in ponuja pester nabor angleških predmetov med katerimi lahko izbiraš (vsi profesorji res znajo angleščino, prav tako pa tudi nekateri italijanski predmeti ponujajo izvedbo izpita v angleškem jeziku). Tako da glede obveznega znanja italijanskega jezika ni potrebno skrbeti.
Kot erasmus študent imaš na voljo izbor skoraj katerih koli predmetov, iz seznama izbirnih in rednih predmetov. Predmeti so izvedeni kvalitetno, predavanja pa so zanimiva zaradi profesorjev, ki so v teme svojih predmetov poglobljeni in snovi predstavljajo na aktualen in zanimiv način. Italijani veliko dajo na teorijo in branje, zaradi česar je pri veliko predmetih obvezno pisanje kritik ali raziskovalnih nalog, na kar iz Ljubljane nisem bila navajena. Seminar traja pol leta zanj pa pridobiš od 12-14 kreditov, s čimer kreditno pokrije seminar v Ljubljani. Dela se v skupinah, redni študentje pa so kompetitivni in delavni, zaradi česar je dela za seminar kar veliko, tempo pa gre hitreje kot v Ljubljani. Pričakuje se veliko samostojnega dela, medtem ko te mentorji le usmerjajo. Izpitno obdobje traja 2 meseca od konca decembra pa do konca februarja, izpiti pa so običajno malce bolj obsežni in zahtevni kot pti nas.
Politecnico di Milano se je na pandemijo pripravilo zelo dobro. Čeprav so bila vsa predavanja večino časa le online pa so bile stavbe univerze, ki so polne prostorov za skupno delo, ves čas, tudi v času največjih omejitev gibanja, odprte. Tako smo se za delo v skupinah in druženje skozi celo leto dobivali na faksu, zaradi česar nisem imela občutka, da sem bila prikrajšana univerzitetne izkušnje. V prostem času smo s prijatelji klube zamenjali za zbiranja in druženja v stanovanjih, hoja domov med policijsko uro pa je postala adrenalinska igra izogibanja policije. Po ponovnem odprtju spomladi pa je življenje vrnilo na ulice in parke mesta in mesto je ponovno zaživelo.
Sama v prvem semestru nisem imela ogromno časa za potovanja, saj je bilo dela za fakulteto kar veliko in je bila država v strogem lockdownu, v drugem semestru po opravljenem seminarju pa sem imela veliko bolj sproščen semester. Milano je z vlaki dobro povezan z celoto italijo, kar smo izkoriščali za različne izlete po Italiji. Najbolj pogosti so bili izleti do jezera Como, vikende pa smo preživeli tudi v Firencah, Bologni, Torinu, Benetkah, jezeru Garda …
Druženje ob hrani in pijači je prav tako ključni del življenja v Italiji. Ob popoldnevih se lokali napolnijo in celo mesto zaživi. Mesto je polno mladih iz celega sveta, ki v Milano pridejo zaradi študija ali dela zaradi česar v mestu ni nikoli dolgčas. Razstave, dogodki, vintage in bolšji sejmi, kave za 1e, pijače, hrana ali pa samo sprehajanje čez različna okrožja Milana ti zapolnijo prosti čas.
Iskanje stanovanja je žal naporna in draga stvar. Za sobo v stanovanju se odšteje okoli 500-600 evrov v študentskih domovih pa je zelo omejeno število mest in le ta poidejo zelo hitro. Pri izbiri stanovanja ni tako zelo pomembna njegova lokacija, kot pa dejstvo ali je v bližini metro postaje, saj javni transport funkcionira odlično, mesečna karta za metro, tramvaj in avtobus pa stane 22 evrov. Prav tako so stroški življenja v Milanu pa so popolnoma primerljivi z Ljubljano.
Fakulteta in študijski proces
Seminarsko delo je potekalo en semester, delo pa je potekalo v skupinah. Mojo skupino smo sestavljali jaz, erasmus študentka iz Poljske in pa redni študent iz Turčije. Proces dela pa je bil razdeljen na 5 delov. Analize volumov in kompozicij, študije referenčnih arhitekturnih del in izvleček njihovih glavnih idej, analiza lokacije, oblikovanje širše poti skozi Moskvo, ki bi povezovala obstoječe stavbe, prometno infrastrukturo in naše projekte, ter nazadnje oblikovanje končnih stavb.
Tema seminarja je bila 100 obletnica ruske avantgardne šole Vkhutemas. Šola ruskega konstruktivizma in racionalizma je v zgodovini arhitekture prispevala nekatere najbolj revolucionarne ideje in smernice za prihodnost arhitekture. Lissitzky, Krutikov, Rtschenko, Kandinsky so avtorji le nekaterih drznih idej tistega časa. Učenje preko smernic Vkhutemasa nas je usmerila v razlikovanje prostora v drugačni, nekonvencionalni smeri. Oblika ne sledi funkciji. Oblikovanje sloni na odnosu med polnim in praznim, razmerji, ritmom. Osnova za oblikovanje prostora je bila popolna geometrizacija prostora. Postopoma je sledilo oblikovanje celotnega ‘masterplana’ širšega območja Moskve, z namenom ovekovečenja, spominjanja in nadaljevanja idej in dediščine Vkhutemasa. Projekt stoji v samem centru Moskve v parku Muzeon. Z namenom odražanja zgodovine mesta, ki je nastalo z združevanjem vasic (sloboda), grajenih druga ob drugi, projekt park razdeli na 3 dele – 3 vasi. Stavba sedeža novega Muzeja stoji na enem od treh delova parka. Z povezovanjem današnje, sodobne Moskve in njenih prebivalcev z preteklostjo mesta, projekt ustvarja novo sedanjost. Povezuje in prinaša umetnost, kulturo in izkušnjo arhitekturnega prostora v vsakdanjik prebivalcev mesta.
Prva stavba predstavlja novi sedeža Vkhutemas Muzeja in je mešanica večih tipologij – paviljonska zasnova poteka linearno ob stranici parka in krožno okoli središča stavbe. Individualni volumni vključujejo pisarne, javno dostopne delovne prostore in delavnice, večnamenski avditorij… in se pripenjajo na hodnik in tako ob sprehodu skozenj ustvarjajo sekvence različnih višin in pogledov. Glavni koridor deluje kot hrbtenica stavbe. Je odprt javni prostor, skozi katerega se ljudje lahko sprehodijo le kot opazovalci ali pa kot aktivno sodelujoči obiskovalci muzeja. Središčni podzemni volumni vključujejo razstavne prostore v krožni postavitvi, z središčnim večnamenskim atrijem. Ko se obiskovalec sprehaja skozi razstavne prostore, doživi sekvence nizkih koridorjev z pogledom na dvorišče katerim sledi vstop v visoke, prostorne razstavne paviljone, kjer svetloba skoraj nevidno vstopa v prostor in ustvarja občutek teže in mističnosti. Z ne prestrogim definiranjem prostorov posamezni paviljoni ostajajo fleksibilni in prilagodljivi na transformacije v prihodnosti.
Drugi stavbi predstavljata kompleks knjižnice, učnega in raziskovalnega centra. Dva volumna podprta z stebri in kabli visoko nad tlemi, se igrata z človekovo percepcijo, dajeta občutek lebdenja in zaznamujeta prostor z svojimi geometričnimi oblikami. Zaradi bližine gostega urbanega tkiva in stanovanjskih stavb, projekt v zraku povezuje in uokvirja pomembne obstoječe okoliške spomenike ruskega konstruktivizma (Apakova tram depot in Schukov Tower), ter predstavlja zbirališče različnih ljudi – prebivalcev, delavcev, turistov in študentov. V stavbo se vstopa iz pritličja ali pa iz podzemlja, ki je neposredno povezano tudi z postajo podzemne železnice. Preko dvigala se lahko povzpne v učni center in knjižnico, z prečkanjem povezovalnega mostu pa se vstopi v prostor delavnic in raziskovalnega centra. Prost in fleksibilen tloris dovoljuje prilagoditvi potrebam uporabnikov v prihodnosti, odprti pogledi z vseh strani pa ponujajo pogled na Moskvo iz nove perspektive.
