IZKUŠNJA IN UTRIP MESTA

Izmenjava v petem letniku zimskega semestra je bila pravi izziv.

Ah Pariz. Romantična ideja, ki pokrije mesto kakor tančica laži, je prepojena z neomejenimi kontradiktornostmi. Ob bleščeči kavarni leži brezdomec. Neskončni bulevarji krasno izoblikovanih in okrašenih fasad definirajo s smetmi in iztrebki obložene ulice. Ljudje se potiskajo in porivajo. Pozdravit neznanca je že napad ali še huje, vabilo. Končno najdeš trenutek miru in tišine, že te preganja hrup avtomobilov.

Najti nastanitev je pravo peklo. Hitro spoznaš, da svet res, ampak čisto zares, ni pravičen. Išči, še predno izveš, da si bil sprejet na izmenjavo. Veliko šteje, če najdeš nastanitev znotraj okrožja, jaz, žal te sreče nisem imela.

Metro naredi mesto malo, dostopno. Čim se usedeš in odpreš knjigo, se najdeš v zavetju drveče gosenice. Izstopiš na postaji, ki ti jo predlaga aplikacija Bonjour RATP, se preputiš stopnišču, ki raste in najavlja veličino mesta. Aha! Pojdimo pogledat mnogotere študentom brezplačne muzeje, ki jih ima mesto za ponudit!

FAKULTETA IN ŠTUDIJSKI PROCES

Zima je zavzela mesto, drevesa se držijo še zadnjih listkov in delo na serminarju intenzivno napreduje. V skupini nas je osem, vsi iz petega letnika, vodita nas dva profesorja. Vsako sredo predstavljamo projekt pred tablo, postopoma se moja osnovnošolska francoščina bogati z
arhitekturnim žargonom. Vsak korak moramo dobro argumentirati. Pogovarjamo se vse od organizacije prostora do materialnosti elementov. Veliko sem se naučila, vendar kar se tiče odnosa profesorjev do študentov, ne vem če bi lahko bilo slabše. Spustijo se na zelo osebni nivo, svoj položaj izkoristijo za izpolnitev njihove potrebe po nadvladi Drugega in v njihovih očeh Manjvrednega. Med vsemi zelo pametnimi arhitekturnimi argumenti, kot odgovor na našo predstavitev, se pogosto najde en ‘projet de merde’, ‘une petite crotte’, ‘ne bo treba zamenjat projekta ampak tebe’. Ostre besede, žalosten svet. Ne priporočam tega seminarja za tankočutne dušice.