Izkušnja in utrip mesta

Moja Erasmus praksa se je začela podobno tako kot je svet prizadela epidemija – nepričakovano. Ko sem bila na poti na letališče, sem od letalske družbe dobila sporočilo, da je moj let preklican. Ker so me že naslednji dan pričakovali v biroju, sem mogla hitro najti alternativo. Zahvaljujoč sodobni tehnologiji in car sharingu, sem po celonočni vožnji z avtom do Nemčije in nato še nekaj ur z avtobusom srečno prispela na Nizozemsko.

V prvem mesecu sem izkusila pravo nizozemsko zimo – vsakodneven dež, sivo nebo in močan oceanski veter. Živela sem 20 minut stran od biroja v Delftu in me je na mojih jutranjih vožnjah s kolesom v službo veter večkrat skoraj odpihal. Redke suhe dni sem izkoriščala za raziskovanje bližnjih krajev. Ko je zima končno prešla v pomlad, jaz pa sem imela že številne plane za vikend potovanja, se je po Nizozemskem začel širiti vsem znan virus.

Prosti čas sem večinoma preživljala s kolesom v naravi, na plaži, ali na ulicah Delfta in bližnjih mest. Doma sem čas posvečala obujanju starih in odkrivanju novih hobijev – kuhanje, vadba, branje, učenje jezikov… Ker ni bilo veliko priložnosti za spoznavanje novih ljudi, sem se poleg s sodelavcev v biroju družila največ z mojimi sostanovalci in sorodniki, ki jih imam na Nizozemskem. Epidemija je moje plane popolnoma spremenila, celotna Erasmus izkušnja je bila zato drugačna, ampak definitivno nepozabna. Imela sem srečo, da na Nizozemskem niti v enem trenutku ni bilo totalnega “lockdowna” in smo se ves čas lahko prosto gibali in čas preživljali na svežem zraku.

Nasveti:

Včasih je majhne biroje težko odkriti. Aktualne ponudbe za delo in prakse je mogoče najti na spletnih straneh kot so architectenweb.nl ali archined.nl.

Če boste na krajši praksi in se vam ne splača kupiti rabljeno kolo, je dobra alternativa najeti Swapfiets kolo. Kolesa so dobro vzdrževana, če se pa kaj pokvari, v trgovini rešijo problem ali zamenjajo kolo.

Kot verjetno že veste, je železniško omrežje na Nizozemskem odlično razvito. Vlaki so vedno točni, pridejo pogosto in te hitro pripeljejo kamorkoli greš. Vendar redne cene niso tako poceni. Če planirate v prostem času raziskovati različne kraje Nizozemske, kar seveda priporočam, se splača vzeti eno izmed NS Flex naročnin. Tako za samo par evrov na mesec lahko ob vikendih ali v off-peak urah izkoriščate velike popuste.

Delo v podjetju

Biro Vakwerk Architecten sem odkrila povsem slučajno. Ker je nastal šele pred tremi leti, ko so se trije partnerji osamosvojili od biroja Mecanoo, ga seveda še ni bilo mogoče najti na seznamih ali forumih kjer starejši študenti izmenjujejo svoje izkušnje. Po dolgem raziskovanju, številnih poslanih mailih in nekaj intervjujih, me še vedno nič ni popolnoma prepričalo. Nato pa sem naletela na spletno stran architectenweb.nl, kjer je med drugim bil odprt tudi oglas za prakso v biroju Vakwerk. Takoj, ko sem pogledala kaj in na kakšen način delajo, sem začutila, da bo to idealna praksa zame. Sproščen intervju z njimi je to samo še potrdil in končna odločitev je bila narejena.

V Vakwerku deluje 25 ljudi, od tega smo bili trije na praksi. Čeprav je v biroju nekaj tujcev, sem bila jaz prva študentka na Erasmus praksi. Vsakem praktikantu je bil dodeljen mentor, vendar so bili vsi zaposleni zelo prijazni in vedno pripravljeni pomagati ali te naučiti nekaj novega. Kot na splošno na Nizozemskem vsi zelo dobro govorijo angleško in takoj, ko je v diskusijo vključen nekdo od tujcev, Nizozemci avtomatsko preklopijo iz nizozemščine v angleščino.

Pisarna “Vakwerkhuis” je na nek način vizitka biroja. Sto let staro industrijsko stavbo, ki je spomeniško zaščitena, je Vakwerk prenovil v co-working space, ki vključuje tudi kavarno in zeleno teraso. Na vsakem koraku se jasno vidi sožitje starega in novega. Za veliko gesto je bilo treba le malo barve, močan osrednji element in nekaj rastlin. Toda, da lahko prostor spet zaživi od energije, so potrebovali še kolektiv zanimivih ljudi. Zato v pisarni razen biroja Vakwerk deluje še nekaj manjših podjetij in freelancerjev – arhitekti, oblikovalci in drugi kreativci.

Delovni teden načeloma poteka od ponedeljka do četrtka, vsak petek pa je podaljšek vikenda. Delovni dan se začne s kavico okoli 9. ure, ob 13ih pa se vsi skupaj družijo ob kosilu na soncu. Delo se konča približno okoli 18ih, čeprav so vse navedene ure precej fleksibilne. Fleksibilnost je prišla do posebnega izraza, ko smo zaradi epidemije začeli delati od doma, en mesec po mojem prihodu. Od doma smo delali približno dva meseca, od sredine maja naprej pa spet v pisarni, ampak v manjšem številu. Delo od doma je potekalo podobno kot v pisarni, ampak je bilo sigurno manj zanimivo in bolj počasno, ker smo veliko časa porabili na video konference.

Tekom prakse sem sodelovala pri različnih projektih, od nogometnega stadiona, rehabilitacijskega centra, stanovanjskih stolpnic, izobraževalne ustanove, pivovarne, do prenove zapora… Največ sem se ukvarjala z risanjem in grafično obdelavo arhitekturnih načrtov in diagramov ter izdelavo 3D modelov in vizualizacij. V času moje prakse je bila prenova pisarne v zaključni fazi – ureditev kavarne in dodatnih delovnih prostorov. Tako smo pred otvoritvijo vsi skupaj pomagali tudi s finalnimi gradbenimi deli, kar mi je bilo zelo zanimivo.

Pred odhodom na Nizozemsko se mi je zdelo pet mesecev za prakso čisto dovolj, ampak ko delaš v tako raznolikem in zanimivem biroju, čas hitro mine. Erasmus prakse žal ni bilo mogoče podaljšati, ampak upam, da mi uspe v prihodnosti najti podobno delovno atmosfero. Vakwerk je definitivno lestvico postavil zelo visoko!

Rehabilitacijski center Naarderheem (predstavitev projekta):

Kako zasnovati rehabilitacijski center, ki je hkrati prijeten kraj za okrevanje in bivanje ter primerno učno in bivalno okolje za študente, v kombinaciji s poslovnimi dejavnostmi? Kako zgraditi veliko zdravstveno stavbo, ki se zdi majhna, preprosta in vsestranska ter vabi k rehabilitaciji in vadbi?

Naarderheem je ime že obstoječega rehabilitacijskega centra v kraju Naarden na Nizozemskem. Obstoječi center je sestavljen iz dveh delov – rehabilitacijskega centra in upravne stavbe. Celoten projekt je načrtovan v štirih fazah:
1 – porušitev obstoječega rehabilitacijskega centra in ohranitev obstoječe upravne stavbe;
2 – gradnja novega kompleksa, ki obsega tako rehabilitacijske kot upravne prostore, na mestu porušenega rehabilitacijskega centra;
3 – porušitev obstoječe upravne stavbe;
4 – gradnja stanovanjskih stavb na mestu porušene upravne stavbe.

V času moje prakse je bil projekt v fazi idejne zasnove novega kompleksa rehabilitacijskega centra z upravnimi prostori.

Po številnih sestankih z investitorji in uporabniki so se zahteve programa nekoliko spremenile. Del novega kompleksa naj bi tako bili tudi izobraževalni prostori, bazen in poslovni prostori namenjeni zunanjim uporabnikom. Skupaj smo razvijali tudi programsko shemo, ki pomaga razumeti potrebe uporabnikov in služi kot osnova kasnejšega projektiranja same stavbe. Srce stavbe je restavracija. Tu se zbirajo zaposleni, rehabilitacijski delavci in obiskovalci. Vse ostale funkcije, ki sestavljajo „prvo lupino“, so dosegljive ali vidne iz osrčja restavracije, kot cvetni listi drug ob drugem.

Kompleks je sestavljen iz treh volumnov, ki zrastejo iz povezovalnega javnega pritličja. Pritličje je višje od ostalih nadstropij, da ustvari prostornost kjer je to potrebno. Kjer dvovišina ni potrebna, se lahko uvede medetaža, ki omogoča zlaganje funkcij eno na drugo. Poleg glavnega volumna se nahajata še dva manjša volumna, poslovna stavba in športni objekt.

Po vzpostavitvi programske sheme je bila glavna naloga idejne zasnove kako zasnovati sam rehabilitacijski center, da bodo posamezni oddelki prilagodljivi, da bodo ustrezali vsem vrstam bolnikov, tako v dnevnem kot v nočnem režimu skrbi. Izhodiščna točka je bila 216 enoposteljnih sob. Struktura, ki smo jo razvili, zagotavlja svobodo v nadaljnjem postopku projektiranja. Oblikovali smo sistem, ki temelji na najmanjši možni skupini, kjer skupina 9 sob tvori „gradnik“. Te je mogoče povezati tako, da lahko izpolnjujejo tudi prostorske zahteve za drugačno obliko oskrbe, na primer s kombinacijami od 18 ali 54 sob na nadstropje. S postavitvijo skupnih prostorov drug proti drugemu se odpira možnost razvoja „javne cone“ v obliki balkonov in prostornih hodnikov, kjer se spodbuja vadba in druženje.

Glavne značilnosti projekta so multifunkcionalnost in fleksibilnost. Želja investitorjev in uporabnikov je bila, da bo čim več prostorov lahko v skupni rabi. Zato je tudi struktura vseh sob enaka. Z majhnimi spremembami opreme, dimenzije sobe omogočajo nastanitev različnih vrst bolnikov. Raziskovali smo tudi dolgoročno fleksibilnost  in kako na primer dve ali tri sobe preoblikovati v eno stanovanje, celotno nadstropje ali pa en volumen v stanovanjsko stavbo. Tako je izpolnjena prvotna želja: rehabilitacijski center Naarderheem je prilagodljiva stavba, ki v prihodnosti ne bo omejena s prostorsko in strukturno zasnovo.