IZKUŠNJA IN UTRIP MESTA:
Italija me je vedno privlačila s svojo sproščenostjo, živahnostjo in pristnim uživanjem življenja. Je država, kjer se veliko dela, a se hkrati zna ustaviti, zadihati in uživati v trenutku. To ravnovesje me je pritegnilo, zato sem si kot destinacijo za Erasmus izmenjavo izbrala prav Italijo. Ko sem pristala v Rimu, sem vedela, da sem izbrala prav, saj ima mesto res tisti značilni italijanski duh, ki ga začutiš na vsakem koraku.
Z Rimom, radi pomislimo na starorimsko arhitekturo, ki je pomembno izhodišče za današnji prostor, in je resnično en živi muzej. Ampak hitro ugotoviš, da ni samo to. Arhitektura tu ni ujeta samo v ruševinah in starinah, ampak jo vidiš skozi vsa obdobja, po celem mestu. Rim je res ogromen, ampak vsak del ima svoj čar in zgodbo. Bila sem tam en semester, pa sem do zadnjega dneva odkrivala nove kotičke. Čeprav je mesto veliko, nimaš občutka, da bi te “požrlo”. Tega sem se sicer na začetku malo bala, ampak me je res pozitivno presenetil.
Je pa mesto, ki nikoli ne spi. Skoraj vsak dan se nekaj dogaja. Jaz sem bila tam ravno v času svetega leta in konklav, tako da je bilo vse skupaj še bolj kaotično, v smislu gneč številnih turistov, romarjev, dogajanja na ulicah. In čeprav je v centru gneča, ima Rim toliko drugih kotičkov, kjer najdeš mir.
Poleg arhitekture in hrane so tisti, ki so mi izkušnjo res polepšali, ljudje. So odprti, nasmejani in čutiš, da znajo uživati. Delajo, da živijo – ne obratno. Če bi dala kakšen nasvet, je le to, da v Rim pojdi brez prevelikih pričakovanj, ker te vedno preseneti. Edino, kar si res uredi vnaprej, je stanovanje. Rim nima pravih študentskih domov (razen nekaj samostanskih), sobe pa so kar drage, in se gilbljejo od 500 do 900 € na mesec.
FAKULTETA IN ŠTUDIJSKI PROCES:
Čeprav si v Rimu znaš vzeti čas zase, dela ni malo, je skoraj toliko kot pri nas, če ne še več. Pri meni je bil razlog predvsem ta, da sem si izbrala dva seminarja, kar ne bi priporočala.
Sapienza ima kampus v študentski četrti San Lorenzo, vendar arhitekturna fakulteta od tega edin odstopa, saj se nahaja ločeno od kampusa v centru Rima. Razdeljena je na 4 stavbe, ki so med seboj oddaljene 5-15 minut hoje. Na prvi pogled je to malo nepraktično, ker si odrezan od menze in večine študentskega dogajanja, a ima tudi svojo prednost, saj so vse lokacije v centru in blizu zgodovinskega jedra. Hrano pa si je bolje prinesti s sabo, saj ni veliko trgovin v bližini.
Program arhitekture (“Ciclo Unico”) je enovit magistrski, podoben našemu. Je pa edin oddelek, ki ne ponuja predmetov v angleščini, zato če italijanščine ne znaš, je bolje izbrati predmete pri urbanizmu, krajinski arhitekturi ali restavratorstvu. So pa tudi profesorji pri arhitekturi, ki omogočajo da opravljaš izpit v angleščini (predavanja bodo pa še zmeraj v italijanščini). Čeprav sama z jezikom nisem imela težav, sem imela predmete na različnih oddelkih (1 seminar na arhitekturi, 1 seminar na restavratorstvu in 1 predmet na urbanizmu), vendar med oddelki nisem opazila bistvenih razlik v načinu ali kvaliteti dela.
Največja razlika z našim faksom so seminarji. Te so v osrednji stavbi za arhitekturni oddelek, v Villi Borghese (mestni park v centru Rima). Potekajo dvakrat tedensko po šest ur, od tega so tri ure predavanja in tri ure obveznega dela s korekturami. Ker potekajo v navadnih učilnicah, moraš vse pripomočke nositi s sabo, kar ni vedno lahko, sploh ker se fakulteta nahaja na vrhu hriba.
Namesto razstav na koncu semestra imajo izpite, kjer gre za predstavitve plakatov pred profesorjem. Pri mojem seminarju je bila zelo obsežna, saj je pokrivala tako urbanizem kot arhitekturo enega večjega območja v centru Rima, ob reki Tiberi. Naloga je bila zasnovati hibriden med različnimi programi. Tako sem prišla do rešitve, ki ohranja obstoječe ulice ter sledi vzorcu mostov, ki se nadaljujejo v mestno tkivo. Območje združuje študentska stanovanja, stanovanjske bloke, knjižnico, razširitev gimnazije in javne programe, vključene v vse štiri stavbne enote. Konstrukcija združuje tradicionalno rimsko opečno gradnjo s skeletnim jeklenim sistemom.
