Valencija: dom teka, ognjenega festivala, paelle in Calatrave

Lenart Megušar

IZKUŠNJA, UTRIP MESTA IN DELO

Po predčasno zaključeni študijski praksi v španskem mestu A Coruna zaradi koronavirusa leta 2020, sem si želel še enkrat izkusiti življenje na tujih tleh. Tokrat se mi je pridružila tudi punca, ki je prav tako želela opravljati prakso. Želja po državah na severu Evrope se nama ni uresničila, saj odgovorov na elektronska sporočila za opravljanje prakse nisva prejemala. Končno sva dobila pozitivna odgovora, ki pa sta naju vodila južneje, v meni že znano državo. Pristala sva na španskem vzhodu, v Valenciji.

Takoj sva pričela z iskanjem stanovanja in želela sva biti sama. Cene so med korona krizo tako kot v drugih španskih močno poskočile, saj so ljudje iz hladnega severa želeli bivati na toplem. Čas odhoda se je neutrudno bližal in sprijaznila sva se, da bova morala v več sobno stanovanje. Stanovanje sva dobila 5 dni pred odhodom, bil pa je dober kompromis lastnega stanovanja in stanovanja z več ljudmi. Oddajal ga je par, ki se je odpravljal na daljše potovanje, ravno za dolžino najine prakse. Dobila sva še sostanovalca – par iz Južne Amerike, ki se je v Valencio preselil iz Madrida.

Valencia je tako postala najin dom za nekaj manj kot 3 mesece. Mesto je obvladljivo in eno izmed tistih, kjer se brez težav orientiraš. Obdaja ga namreč Turia – stara rečna struga, ki je spremenjena v dolg park (7 km) in je kot nalašč za ljubitelje kolesarjenja ali teka, katerega navdušenca sva tudi sama. Živela sva v predelu Russafa, ki je nekakšen umetniški del mesta, poln majhnih kavarn in restavracij. V njem se zadržujejo predvsem domačini, kar nama je bilo še posebej všeč. Lokacij za večerjo ali pijačo zares ni manjkalo. Španska kulinarika pa seveda ni razočarala.

Delo sem opravljal v majhnem biroju Sanchis Olivares, ki ga vodi mlad par. O njima imam zares samo dobre besede. Od dneva, ko sem prvič stopil čez prag, do mojega odhoda, sem bil vedno toplo sprejet. Bila sta prilagodljiva in razumevajoča. Pogosto sta mi tekom delovnika pripravila kosilo, kava in prigrizki pa so bili del vsakdana.

Biro je lociran v majhnem mestecu Godella, ki leži malo izven Valencie, vendar do tja vozi metro, zato s transportom nisem imel težav. Delo je obsegalo predvsem pripravo vizualizacij, pa tudi nekaj maket in fotografiranje le teh. Obravnavani projekti so bili stanovanjske hiše, ter objekti različnega programa iz natečajev, ki sta jih osvojila pred mojim prihodom.

Celotna izkušnja študijske prakse je bila obliž za predčasno zaključeno študijsko izmenjavo. Težko bi si želel boljših spominov. Spoznal sem delo v španskem biroju, jedel sem dobro hrano, preživljal večere v prijetni družbi novih prijateljev, sodelavcev in ljudi, ki so prišli na obisk, pretekel mnogo kilometrov in namesto ljubljanske megle užival pirenejsko sonce. Vrnil se bom, pozdravit ljudi in na veliko ponev paelle.