Izkušnja in utrip mesta
Marca sem se udeležila mednarodne intenzivne enotedenske delavnice Listening with Eyes, Seeing with Ears v sklopu Bauhaus Summer School 2023 v Weimarju. Predstavniki za Bauhaus-Universität Weimar smo mi že pred odhodom posredovali vse potrebne informacije in bili hitro odzivni za vsa vprašanja. Spala sem v poceni WG-ju (flatshare), ki sem ga dobila preko Bauhaus fakultete. Živela sem s študentko arhitekture in dvema udeležencema v delavnici. Fakulteta je prav tako organizirala veliko ekskurzij za manjše doplačilo ali pa celo brez tega. Udeležila sem se ekskurziji Eisenach Hiking & Wartburg Castle in Erfurt ter razne vodene oglede in mnoga organizirana druženja, ponujali pa so tudi mnogo drugega kot izlete v Berlin, Dessau, Nürnberg. Poleg tega smo dobili tudi potrdilo za zastonj prevoz, ki vključuje bus in vlak ter zastonj vstope v vse muzeje. Zelo priporočam izkoristiti vse priložnosti, ki jih ponuja fakulteta – muzeji, WG, druženja in ekskurzije – ker se zelo splačajo in so dobro organizirane. Vendar pa so mesta za njih omejena, zato se moraš na njih prijaviti čimprej.
Mesto Weimar je precej majhno in ga lahko prehodiš brez problema. Je zelo zgodovinsko bogato in je rojstni kraj Bauhausa. Udeležbo delavnice zelo toplo priporočam vsem, sploh zato ker se nanjo prijavi manj študentov kot jih sprejmejo in je bila zame res nepozabna izkušnja.
Fakulteta in študijski program
Delavnica Listening with Eyes, Seeing with Ears je vodila skladateljica, medijska umetnica, preformanka Makiko Nishikaze. Kot že naslov delavnice namiguje, smo se ukvarjali z vizuliziranjem zvoka in interpretiranjem zvoka iz slik. Za končno razstavo smo predstavili preformans »Walk«. To je koncept performansa Michaela Parsonsa, odprt za različne realizacije. Vsaka oseba hodi med točkami 0 – 1 – 2 – 3 tako, da se posamezno odloči za točke poti in svojo hitrost hoje (zelo počasna do zelo hitra: 0–9), čas stanja (brez ali zelo dolgo: 0–9), gibanje in vzorec. Posamezne hitrosti hoje in časi zadrževanja za vsak krog (0 – 1, 1 – 2, 2 – 3) so ustvarili kombinacijo gibanja in mirovanja. Prav tako je vsak od nas prišel do zadnje točke 3 ob različnem času, kar je povzročilo počasi naraščajočo tišino proti koncu. Naš nastop smo dnevno vadili v skupinah po osem, tako da smo ga izvajali na hodniku pred našo učilnico. Z uporabo naših (ne)gibajočih se teles kot objektov, ki ustvarjajo zvok, je bila naša okoliška pokrajina – v našem primeru hodnik v stavbi univerze Bauhaus – preoblikovana. Med pripravljalno fazo pred prihodom v Weimar smo poizkusili ujeti zvok skozi medij fotografije. Ko smo nato gledali te zvočne slike v Weimarju, nam je postalo jasno, da je mogoče vizualno izraziti široko paleto zvokov: slike stiskanja plastičnih steklenic, slapov in praznih letališč nosijo zvok s seboj, če le pozorno in aktivno poslušamo. V manjših skupinah so bile predstavljene diaprojekcije izbranih slik. Večkrat smo zapustili učilnico in zvoke poslušali v parku, pokopališču, trgu itd. ter jih skicirali.
