Izkušnja in utrip mesta
Prvi semester lanskega študijskega leta sem preživel v švicarskem mestu Winterthur, približno 20minut severno od Zuricha. Semester se začne že drugi teden v septembru, zato priporočam, da obveznosti na domačem faksu opravimo že na poletnem izpitnem roku (junij/julij). Že prihod na faks je doživetje, faks se nahaja na vhodu bivše industrijske cone, ki je sedaj revitalizirana s stanovanji in pisarnami ter javnimi prostori. Tudi sama univerza ima več prostorov na tem območju poleg fakultete je tu še knjižnica in nekateri manjši oddelki, sam faks pa ima mesto v bivši tovarna lokomotiv, ki so ji med ostanki dvigal, dodali jedra ki gostijo seminarje in učilnice. Kot študent 4. letnika sem bil razdeljen v enega od dveh »arhitekturnih« seminarjev podiplomskega študija, s študenti 4. in 5. letnika, če bi ostal še en semester pa bi imel še urbanistični seminar. Seminar sta v tem letu vodila prof. Astrid Staufer in prof. Valentin Lowensberger, vendar sem izvedel, da seminarjev nikoli ne vodijo isti mentorji dve leti zapored.
Seminar je na urniku ob ponedeljkih in torkih, po navadi to pomeni, da so korekture le enkrat na teden, srede pa so namenjene spremljevalnemu predmetu seminarja – »arhitekturnemu raziskovanju« (Constructive research). V sklopu tega predmeta smo imeli veliko gostujočih predavateljev in praktičnih eksperimentov v povezavi z obravnavano temo. Srede, četrtki in petki pa tako ostanejo za izbirne predmete, ti so organizirani na zanimiv način saj je ena ura namenjena predavanju, naslednja pa debati, ta pa se dosti lažje razvije saj je študentov na podiplomskem študiju manj, skupine so zato manjše od 30 ljudi. Prav tako izbirni predmeti ne zahtevajo veliko dela, kar pomeni, da ostane veliko časa za ostale aktivnosti. Zelo pomembno je vedeti, da pouk poteka izključno v Nemščini, zato je znanje te skoraj obvezno, kljub temu pa se lahko vse obveznosti opravlja v angleščini (korekture, predstavitve).
V sklopu seminarja je organiziranih več enodnevnih oziroma nekaj urnih ekskurzij v bližnja mesta. Poleg tega pa je tu še OBVEZNA ekskurzija, ki pa je subvencionirana s strani fakultete, moj seminar si je ogledal Vicenzo in okolico s poudarkom na Palladiu in njegovi arhitekturi.
Mesto Winterthur ima vse kar potrebujemo, dobre železniške povezave, naravo , nekaj nočnega življenja, prijetne lokale, muzeje, vse vrste trgovin, itd. Winterthur je zelo urejen in varen, kot to velja za večino Švice, tako da nočni izleti ne predstavljajo skrbi. Mesto sicer ni največje, je pa zelo blizu Zuricha, do glavne postaje vlak vozi 30min, kjer lahko najdemo vse česar Winterthur nima. Dobra povezanost železnice pomeni, da je Winterthur odlično izhodišče tudi za izlete med vikendi.
Pred odhodom na izmenjavo v Švico, je potrebno vedeti, da je tam strošek bivanja res precej večji kot v Sloveniji. Zato je pomembno da se na izmenjavo odpravimo finančno dobro pripravljeni, da si bomo lahko privoščili kaj več kot samo študiranje. Prav tako je pomembno da začnemo študentski dom, oziroma stanovanje začeti iskati čim prej, saj je povpraševanje veliko, v subvencioniranih domovih pa prostora zelo malo. So pa tam tudi zasebni študentski domovi in stanovanja, ki jih lahko najdemo s pomočjo FB skupin. Prav tako priporočam nakup »halbtax« kartice za železnico, ta kartica stane okoli 120 švicarskih frankov za študente, in omogoči, da se vse cene javnega prometa prepolovijo.
Izmenjava v Švici me je nedvomno obogatila tako osebno kot strokovno, spoznal sem novo kulturo, ki se od naše, kljub temu da si pravimo druga Švica, precej razlikuje. A spoznal nisem le Švicarjev, ker je Švica obljubljena dežela, evropski New York, je v resnici to mešanica svetovnih kultur, sem prihajajo študenti in ljudje iz vsega sveta in tu pustijo svoj pečat. Spoznal pa sem tudi nove pristope in razmišljanje o arhitekturi, o mestu in življenju, ter se ukvarjal s problemi, ki bodo čez nekaj let sigurno aktualni tudi pri nas.
Fakulteta in študijski proces
Predstavitev projekta Hiša Val.
Ulica Badenerstrasse je že zgodovinsko pomembna vpadnica v mesto Zurich z zahoda, z oddaljevanjem od mestnega središča pa hitro izgublja svoj javni prostor namenjen pešcu in programe, ki bi se širili nanjo. Tako ulica izgublja svojo vrednoto prostora naključnih srečanj in generatorja javnega življenja in postaja le prehodno območje avtomobila in tramvaja. Moja lokacija je bila rob centra Zuricha, kjer se trenutno nahaja hotel. Trenutno zasnova hotela, cesto pripelje skoraj do vhoda in že tako ozek pločnik še dodatno zoži. Prav tako je ob hotelu prizidan nižji del, ki zapira dostop do notranjosti kareja. Odločil sem se da hotel in njegove prizidke odstranim, cestni profil pa zožim, tako se pešcu ponudi več prostora in odpre notranjost kareja, s katerim prej ulica ni komunicirala. Novo lamelo postavim vzporedno s cesto, vendar jo aneks na zadnji strani poveže z obstoječo stavbo in tako uokvirja nov park.
Izmaknjeno javno pritličje ustvari arkade, ki so na lokaciji že prisotne, ter jih nadaljuje, razširjen pločnik pa ponuja priložnosti za širitve gostinskih lokalov in življenja na ulico. Celotno pritličje je javno oziroma poljavno, z velikimi okni pa vzpostavim komunikacijo med ulico in zadnjim delom hiše, kjer se nahaja nov park. Vodni element parka ustvarja na ulico odprt trg, ki je lahko mesto za prireditve, vikend tržnico in ostale dogodke. Z namenom, da bi ulico oživil, sem ji približal tudi življenje v stanovanjih. Izvlečeni volumni zimskih vrtov, oblečenih v polikarbonat, kot tančica ohranjajo zasebnost, ko stanovalci to želijo, hkrati pa slutimo, da se za njimi vedno nekaj dogaja. Podobno so obravnavani tudi visoki volumni vhodov, ki so prav tako transparentni in tako omogočajo, da imajo vsa stanovanja vhod na ulico. Izmikajoči volumni v plasteh ustvarjajo valove na fasadi, ideja pa se prenese tudi v zaključek venca, ki ga vzvalovijo različne višine volumnov. Ulično fasado ovija polikarbonatna tančica, na preostalih fasadah pa stavbo omehčajo kovinski paneli, ki s svojo mrežo kažejo na to kaj se dogaja s konstrukcijo za njimi. Osrednji prostor v stanovanju je zimski vrt, ki se s pomočjo dolge neprekinjene stene, prelije v dnevni prostor in po potrebi še v eno izmed sob, z zapiranjem in odpiranjem tako lahko dobimo 3 ločene ali en velik povezan prostor. Hišo zaključuje poljavna terasa, ki stanovalcem omogoča druženje ob pogledih na silhueto Zuricha, uokvirjeno z okoliškimi gorami.
Projekt je nastal pod mentorstvom profesorice Astrid Staufer in profesorja Valentina Lowensbergerja, v prvem semestru, v sklopu seminarja na univerzi ZHAW.
